Kmalu sva izvedela za dogovor, ki je veljal med rednimi udeleženci tega kongresa: “Ko končamo obrok in se začne glasba, gremo vsi, prav vsi, na plesišče.”

V današnjem individualiziranem svetu se nam lahko morda zdi, da lahko vsak sam najbolje poskrbi zase. Ampak ali je to res? Koliko nam pomeni to, da smo vključeni v družbo, da nismo izobčenci? Koliko nam pomeni, da smo del nečesa večjega, kot smo sami?

To pomlad bo že 16 let, odkar redno vodim družabne tekaške treninge. Seveda bi lahko bil vsak od nas bolj praktičen in se ne bi vozil na zborno mesto, kjer ob točno določenem času začnemo vadbo. Zakaj ne bi vsak po svoje preprosto tekel takrat, ko mu je najlažje in kjer mu je najbližje? Odgovor je v tem, da je tudi teči lažje v skupini.

Gre za skoraj čudežno moč, ki jo ima skupina, ki ji pripadamo, na nas. Z njeno pomočjo lažje ohranjamo rednost vadbe, lažje prenašamo večje napore in v trening vključimo tudi tiste dopolnilne vaje, ki jih večina samostojno ne bi izvajala. Ko pa jih delamo skupaj, pa se nam zdijo nekaj samoumevnega. Tudi svetovni rekorder v maratonu Kenijec Eliud Kipchoge je v enem od intervjujev povedal, da se ne spomni, kdaj je treniral sam. Njegovi treningi so vedno tudi družabni. Prav tako etiopski tekači, ki na srednje in dolge proge sodijo v sam vrh vrhunskega teka, menijo, da je za njihove uspehe zagotovo zaslužen tudi skupinski duh, v katerem trenirajo. Afriški pregovor pravi: “Če bi radi potovali najhitreje, pojdite sami. Če bi pa radi prišli čim dlje, takrat pojdite na pot v skupini.”

Posameznik se v skupini, ki ji pripada, počuti varneje in to mu omogoča, da je bolj sproščen, pogumnejši in lahko tako da tudi več od sebe. Posameznik se je kot del skupine pripravljen bolj potruditi, da ne bi razočaral drugih. Na olimpijskih igrah leta 1960 se je to končalo celo s smrtjo. Tisti dan je v Rimu pripekalo močno sonce in termometer je kazal celo 40 stopinj Celzija. Na sporedu pa je bila kolesarska ekipna tekma na 100 kilometrov. Vsaka ekipa je lahko startala s štirimi kolesarji. Takrat je bilo pravilo, da lahko eden od njih odstopi, v cilj pa morajo torej pripeljati vsaj trije. Vročina je težavna. Tako je zaradi pregrevanja odstopil prvi član danske ekipe. Preostali trije so torej morali priti do cilja. Odstop enega od njih bi pomenil diskvalifikacijo celotne ekipe. Za Knuda Enemarka Jensena je bil občutek odgovornosti pred kolesarskimi kolegi usoden. Jansen je moštvenima kolegoma povedal, da se mu vrti. Sokolesar ga je zato prijel za njegov dres in mu preprečil, da bi padel, medtem ko ga je drugi škropil z vodo. To mu je pomagalo. A ko ga sokolesar ni več podpiral za dres, se je pregreti Jensen zgrudil in z glavo nesrečno udaril ob pločnik. Tisti dan je umrl. Biti del skupine predstavlja tudi določena tveganja, zato tudi v skupini ne pozabimo nase, na naše lastne potrebe.

Skupina, ki ji pripadamo, je za nas lahko velika spodbuda. Če imamo težavo z rednostjo treningov, se vključimo v nam primerno skupino in jo soustvarjajmo. Obogateni bomo z dodatno odločnostjo in sproščenostjo, kar je dobra popotnica za redno vadbo.

V dvorani je bil čas že za sladico, glasbeniki na odru pa so bili že pripravljeni. Nisem verjel, da bomo res vsi naenkrat začeli plesati. A naenkrat je na plesišče lahkotno pritekla prva plesalka, pridružil se ji je drugi plesalec, potem pa se je usul plaz in v manj kot desetih sekundah so bila omizja prazna in plesišče polno. Plesali smo na vso moč in se počutili tako zelo prijetno povezane.

Tudi na naših treningih Urbanih tekačev čutim prijetno povezanost. Kaj pa če je čas, da se nam pridružiš? Več tu: www.urbanitekaci.com

Obvestilo uredništva:
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.