Javno-komunikacijska ignoranca nogometnega selektorja, pa recimo komunikacijski zdrs NK Maribor pred tem nam pojasnjujeta, da je nogomet nekaj, kar zadeva posvečene. Ker je nogomet, s tem se vsi strinjamo, zelo profiten in natančno strukturiran posel, mora imeti tudi svoje surovine. Vhodni material … In surovine smo očitno navijači. Spoznanje je sicer boleče, a odgovorni od mednarodne nogometne zveze navzdol bi nam ga lahko vsaj dozirali po kapljicah …

Pri košarki zadeve še niso tako zelo stroge in za zdaj nam še dovolijo, da vsaj nežno povemo svoje mnenje o športu; zaupamo si svoje strahove, napovedujemo svoje rezultate, se jočemo, preklinjamo in smejimo, kar je pravzaprav bistvo navijaštva. In po enem takšnih navijaških mnenj so naši košarkarji na tekmi z Grčijo prvič upravičili medijsko oziroma sponzorsko ime Junaki! Da je pretirano in da se morajo celo športniki v koži junakov počutiti nelagodno, smo na tem mestu že razpravljali - a na tekmi z Grki so, kljub porazu, naši košarkarji prvič letos pokazali odločnost, ki je nekje na meji junaškega. Junaškega predvsem zaradi preprostega dejstva, da je šlo za spopad košarkarskega Davida s košarkarskim Goljatom. Grki so resnično dobri. In odkrit ter brezkompromisen boj z njimi nosi s seboj komponento tistega, kar se je rodilo v velikih epih klasične Helade.

Pa še nekaj je bilo med tekmo zelo zanimivo opazovati: po navadi navijač, ko mu cefrajo reprezentanco pred njegovimi očmi, nasprotniku ni ravno naklonjen! A človek si ne more kaj, da do grške reprezentance ne bi čutil nekakšne simpatije. Pred desetletjem bi jih preklinjal kot vse preostale - oziroma kot smo Grke že preklinjali po kar treh zaporednih evropskih porazih, vse do veličastne domače zmage pred dvema letoma. Po vseh gospodarsko-političnih ponižanjih, skozi katere gre Grčija, pa si celo kot zagrizen slovenski navijač gledalec ne more kaj, da ne bi občutil tudi nekakšnega zadoščenja zaradi grške zmage. Malo je podobno košarkarski bipolarni motnji; a če že moramo izgubiti, je dobro izgubiti z Grki. Bog ve, koliko je v igri grške košarkarske reprezentance nacionalnega naboja, koliko igrajo za svojo opustošeno domovino, a priložnosti za simbolične poteze bo v nadaljevanju prvenstva kar nekaj. Evropske velesile, ki so, z izjemo Velike Britanije, tudi košarkarske velesile, se bodo slej ko prej srečale s košarkarsko Grčijo. In po videnem včeraj, jim ne bo lahko.

Nemce žal šolajo vsi po vrsti in tako verjetno od najbolj simboličnega mogočega košarkarskega finala Grčija-Nemčija ne bo nič; a če postanejo recimo Grki košarkarski prvaki Evrope, bi brez dvoma spisali čudovito športno-civilizacijsko zgodbo. In prav Nemci bi jo morali najbolj razumeti, saj so se po "Čudežu v Bernu", zmagi na finalu svetovnega nogometnega prvenstva leta 1954, prav oni katarzično ponovno vključili v tok evropske zgodovine.