Torej, na tekmi so bili trije veliki. Predsednica Kolinda, oblečena v sveti Draženov dres, ob tem, da se ubogi ostrostrelec ne more braniti, in pa premierja vlad Cerar in Milanovič. V kaj sta bila oblečena onadva, gledalci prenosa nismo mogli videti, ker ju HTV ni pokazala. Niti v enem kadru.

Urad hrvaškega premierja Milanovića se je pritožil, a verjamemo, da v notranjepolitičnem kontekstu, ker je podoba predsednice Grabar Kitarovićeve pač tako gladko porazila podobo premierja. Urad slovenskega predsednika se ni pritožil, ker bi bilo to neprimerno.

Zdaj pa na kratko k teoriji. Časi, ko so se politiki na športne prireditve hodili samo kazat in stiskat roke ter posledično nabirat volilne glasove, so že zdavnaj mimo. Teorija mednarodnih odnosov pozna izraz »nogometna diplomacija«, ki ob velikih mašah svetovnega nogometa daje popolnoma realne rezultate - vsekakor otipljivejše kot kakšne mednarodne konference. Nimamo razloga, da ne bi verjeli, kako se kaj podobnega ne dogaja v košarki. Ne navsezadnje, če bi bila Cerar in Milanović samo navijača svojih reprezentanc, bi sedela vsak na svojem koncu. Ob tem, da so odnosi med državama trenutno precej napeti, bi bila podoba obeh predsednikov skupaj na tekmi simbolen in pomemben signal obema javnostma; pa je nismo dočakali oziroma videli. Namesto političnovsebinskega kadra smo dobili hrvaško različico predsedniškega skakljanja in ploskanja - za praznimi očmi pa tisto večno vprašanje: "Kako, hudiča, sem pristala tukaj?"

Obstaja pa za premierski TV-mrk še ena razlaga; v tujini poznajo poseben pojem, imenovan "kiss-cam" - prosto prevedimo kot "kader poljuba"! Gre za to, da na podobnih športnih prireditvah, kot je bila sobotna tekma, kamere iščejo med obiskovalci zaljubljeni par; ko ga ujamejo, drugi gledalci z vzklikanjem in navijanjem par prisilijo, da se pred vso množico in preneseno na velike zaslone v dvorani, poljubi. Gledalci doma v tem trenutku gledajo reklame, "kiss-cam" pa je "in situ" zabava za oglasov prikrajšane množice.

In morebiti je bilo HTV-jeve režiserje strah prav tega. Da bi Kolinda kogar koli poljubila, se ni bilo bati. Njen mož je prav nezainteresirano za kar koli čemel ob njej, drugih voljnih kandidatov pa ni bilo na spregled.

Kader, ki bi skupaj pokazal Milanovića in Cerarja, pa bi znal biti neroden. Kaj če bi šest tisoč Hrvatov in pet tisoč Slovencev, ki niso imeli nobenega namena v dvorani začeti vojne, začelo skandirati: "Poljub, poljub, poljub!" Zagotovo sta bila najbolj atraktiven par v dvorani!

Ali kot so njega dni govorili "galebi" na dalmatinski obali: "Prijatelj, čas je, da začneva govoriti z mednarodnim jezikom ljubezni!" In bi se poljubila. Milanović in Cerar. Najprej sramežljivo, potem pa strastno, brez predsodkov in ob brez dvoma navdušenju dvojih navijačev, ki eni drugim ne želijo slabega. Po premierskem poljubu bi ginjeni košarkarji vrgli žogo v avt in se prav tako začeli objemati in poljubljati. In v tem, da ne bo razumljeno narobe, ni nobene latentne homoseksualnosti! Poglejte, recimo, slovensko nogometno reprezentanco, ki po drugem golu Cesarja v Baslu strelca objema, poljublja in nežno treplja po ritki. Pa so moški "par excellence!"

In če so lahko nežni drug do drugega igralci istega moštva, je čas, da se nežnost in ljubezen razširita tudi na športne nasprotnike. Najprej Milanović-Cerar, nato košarkarji, na koncu pa vsa dvorana. In edino Sanja Modrič bi ostala profesionalna in odkomentirala dogodek do konca.

Vse to bi se lahko zgodilo, če bi HTV pokazal skupaj sedeča Cerarja in Milanovića in iz zgoraj zapisanega sledi, da je dobro, da ju ni.

P. s. Politiki radi poudarjajo, da smo vsi enaki pred zakonom, sobotni dogodek pa je pokazal, da pa nismo vsi enaki pred kamero.