Young Fathers sem na začetku avgusta videl na velikem odru festivala Visions v londonskem Hackneyju, medtem ko sem promocijsko kopijo njihovega prvega albuma, ki ga je izdala založba Big Dada, distribuira pa jo Ninja Tune, kot manj zanimivo, pa čeprav je bil februar, poklonil prijatelju (še bolj hiphopa lačnemu), ki je - skoraj prepričan sem - ni poslušal niti enkrat. Popoldne ga pokličem, da najbrž izvem, da ima album Dead zdaj že dolgo nekdo tretji; upam, da res nekdo še bolj radoveden.

Razglasitev zmagovalca nagrade mercury vedno razburka britansko glasbeno prizorišče. 12-članska žirija kritikov se nikoli ne odloči prav, ali pač. Vsekakor pa se skoraj nikoli ne pripeti, da bi bil zmagovalec galavečera - sinoči so ga pripravili v dvorani Roundhouse v Camdenu ̶ favorit ali tržno najuspešnejši. Ravno nasprotno. Kot se je izvedelo, so Young Fathers nagrajeni album Dead v osmih mesecih prodali v nezavidljivi nakladi 561 izvodov!

Dead je precej monotona zbirka zvedavo zastavljenih songov, iz katerih se v resnici kadi gospelovski pop. Ta izstopa iz posebnega, ne kaj posebej sladkobnega, še manj živahnega "amalgama". Upešnica Low je, tako kot tudi Get Up, do radijskega predvajanja prijazna, vseeno pa niti melodijsko niti narativno ne dosegata songa I Heard, ki velja za najbolj prepoznavnega iz opusa edinburškega tria starih prijateljev. I Heard so Young Fathers objavili lani sredi poletja na svojem drugem EP-ju s preprostim naslovom Tape Two. Dve leti pred tem so Škot, Liberijec in Nigerijec ̶ če G-Hastingsa, Alloysiousa Massaquoija in Kayusa Bankolea opisujemo po izvoru - na sceno premierno pridrveli z minialbumom Tape One.

Marsikdo se prav danes spominja, da bi bila Tape One in Tape Two nemara boljši ali pa bolj krepostni vizitki Young Fathers; ne pa album Dead. Vseeno pa drži, da je po šestih letih resnega ustvarjanja low-fi elektronike in eksperimentalnega tria hophopa Young Fathers prepoznavno bolj kritičen in neposreden v verzih. Young Fathers so v intervjuju za popularno glasbeno divizijo British Councila z imenom Selector lani jeseni za avtorski ustvarjalni naklon "obtožili" edinburško konstantno glasbeno zatišje.

Britanski glasbeni kliše se, ko je govor o živahnem glasbenem vrenju, neštetih vpijočih slogovnih figurah, vražjih metaforah ali gorečem pesniškem diskuzu, venomer ustavi na londonskem jugu. Od tam izvirajo najbolj dominantni britanski raperji in spoken-word artisti. Ustvarjalci bolj centralnega požanra grime načeloma izhajajo z vzhoda prestolnice. Drugje so britanski raperji res zelo redka vrsta.

Tudi tokrat med nominiranci za nagrado mercury ni manjkal predstavnik ali predstavnica te struje. Kate Tempest je bila s svojo prvenko Everybody Down celo med favoriti za osvojitev laskavega naslova, ki solistu ali skupini priskrbi tudi 20.000 funtov "žepnine".

Vseeno pa ravno v tem sklopu radi omenjajo ali se spominjajo raperke, energične Londončanke, Speech Debelle, ki je leta 2009 za svoj prvi album Speech Therapy prejela mercuryja, a že tri leta potem napovedala, da se z glasbo ne bo več ukvarjala.

Jungle (album Jungle), ki so pred mesecem nastopili tudi v Kinu Šiška, so bili prav tako na seznamu, enako Damon Albarn (Eveyday Robots). Pred tedni celo na prvem mestu britanske albumske lestvice, rokovski duet Royal Blood (premierni album Royal Blood), Anna Calvi (nominirana z drugim albumom One Breath in tudi že z nastopom pri nas) in trio indie-folk-rocka Bombay Bicycle Club (So Long, See You Tomorrow, to je njihov četrti album) so bili prav tako med nominiranci.

Med dvanajsterico prispelih v ožji izbor je bilo sedem izvajalcev takih, ki so v zadnjem letu izdali svoja prva celourna dela, preostalih pet pač takih, ki so že bolj uveljavljena imena. Med temi je tudi elektronični kombo GoGo Penguin. Pri še enem producentu elektronske glasbe z imenom East India Youth (to Will Doyle) je nominacija pomenila priznanje za prvi album Total Strifie Forever). Za nagrado so se kot povabljeni v elito potegovali tudi sodobni džezisti, zelo zanimivi Polar Bear (njihov peti album In Each an Every One), medtem ko je je kantavor Nick Mulvey pred leti deloval v prav tako čudovitem džez-rokovskem kolektivu Portico Quartet. Njegov intimni folkalbum First Mind zagotovo sodi med najlepše slišna britanska glasbena dela zadnjega obdobja.

In naposled. Res, največja favoritinja pred sinočnjo podelitvijo se je zdela londonska art-poppevka FKA Twigs. Njen album, še en skrajno preprosto naslovljen LP1, zveni podobno kot kombinacija mlade Bjork in v ZDA priljubljenega nu-soula tipa Denitia & Sane, v nekaterih obrazili pa je glasba FKA Twigs celo sorodna izrazom pevk SZA ali pa Jhene Aiko oziroma celo nekaterim songom Miguela in Franka Oceana.

Vsekakor velja, da je nagrada mercury za zasedbo Young Fathers novo zabavno presenečenje in tihi obet, da se hiphop, potem ko je funky glasbe zadnjo sezono ponovno več kot pred leti, počasi vrača. A vseeno. Počakajmo na nagrade mercury 2015 - tedaj bo, tako ali tako, vse spet drugače.