Filmu Katastrofa na horizontu (Deepwater Horizon, 2016) ameriškega režiserja Petra Berga v svoji prvi polovici brezhibno uspe ustvariti takšno napetost, medtem ko gledamo delavce na naftni ploščadi, kako opravljajo svoje delo, a vemo, da se na morskem dnu pripravlja izbruh. Film pripoveduje o nesreči leta 2010 na naftni ploščadi Deepwater Horizon, kakšnih šestdeset kilometrov jugovzhodno od obale zvezne države Louisiana.

Nesreča je ubila enajst ljudi in povzročila izlitje osemsto milijonov litrov nafte v Mehiški zaliv. Čeprav se je katastrofa zgodila zaradi želje korporacije British Petroleum (BP), da privarčuje denar tako, da ne opravi vseh ključnih testov, preden začne z vrtanjem, nihče do zdaj ni bil kaznovan.

Tudi če ne bi nikoli slišali za to nesrečo, bi nam bilo jasno, da nad glavami vseh na ploščadi visi katastrofa. Berg, ki je v zadnjem času zrežiral slab znanstvenofantastični film Bojna ladja (Battleship, 2012) in dosti boljši vojni film Edini preživeli (Lone Survivor, 2013), vodi zgodbo s čvrsto roko od samega začetka.

Na začetku gledamo črno platno in poslušamo glasove prvih delavcev pri preiskavi nesreče. Platno ostane črno, a zdaj smo v temnih globinah Mehiškega zaliva. V črnini se vidi nekaj belega. To je cev, ki vodi od betoniranega dna nazaj v ploščad. Skozi dno se vidijo prvi mehurčki plina, ki bo povzročil eksplozijo in požar. Šele ko film prikaže klavstrofobično sliko nevarnosti, nam predstavi glavne like, tako da že vemo, ko jih srečamo, da jih čaka strašna usoda. Vse, kar se dogaja, se dogaja v senci poloma.

Ko Mike Williams, Jimmy Harrell, znan kot g. Jimmy, in Andrea Fleytas v osebah Marka Wahlberga, Kurta Russlla in Gine Rodriguez pridejo s helikopterjem na ploščad, nekaj ni v redu. Delavci, ki bi morali preveriti, ali bo betonirano dno preneslo pritisk vrtanja, so odšli. Nihče ne more odgovoriti na vprašanje, ali je bilo testiranje izvedeno. "Nihče ne ve, ampak rekel bi, da ne," nekdo pove.

Pride do spopada s predstavnikom BP-ja Donaldom Vidrinom, ki ga z varljivo in lepljivo južnjaško prisrčnostjo igra John Malkovich. Čeprav je dodatno preverjanje pritiska nejasno, Vidrine vztraja, da se vrtanje začne. Gre za čas in denar. Konflikt med ljudmi in potrebami kapitala nikoli ni didaktičen. Vpleten je v samo zgodbo. Celoten film odraža robati, proletarski odpor do oblasti kapitala.

Film je poln podrobnosti, ki dvignejo like nad stereotipe. Veselje med delavci, ko izvejo, da se bo g. Jimmy spopadel s šefi, recimo, ali način, kako samostojna Andrea stoji mirno, ko jo nadrejeni pokliče, ali predstavniki BP-ja, ki med preverjanjem pritiska v cevi igrajo nogomet z žogico iz zmečkanega papirja. Ali pa prizor, ko Vidrine prepriča g. Jimmyja, ki je vodja ploščadi, da se lahko dvoumni rezultati testov neškodljivo pojasnijo. Russell kot g. Jimmy ga gleda in ne reče ničesar. Enostavno ne ve, ali ima prav ali ne.

Igralski ansambel je izjemen v tem, da nihče ne deluje kot igralec. Smo v družbi ameriških proletarcev: resni, grobi, zamerljivi do šefov in z veliko duha in tovarištva. Scenarista Mathew Sand in Mathew Michael Carnahan sta napisala prepričljiv, vsakdanji dialog za junake in duhovit in prezira vreden monolog o timskem delu v imenu dobička za Vidrina, ki ga Malkovich pove s sočnostjo in prepričljivostjo. Tudi obvezna zaskrbljena žena je bolje uprizorjena kot po navadi, saj Kate Hudson deluje trezno in dražljivo v vlogi Mikove žene.

Žal so takšne vloge rezervirane za ženske. Tudi Andrea ima fanta na obali, ampak njega nikoli ne vidimo, kako zaskrbljeno telefonira naokoli, da bi kaj izvedel, kot to počne Kate Hudson. Mikova hčerkica, ki bere hvalospev očetu, ki ga je napisala za šolo, je malce preveč ("Moj očka je ukrotil dinozavra," piše, a dinozaver je, seveda, nafta). Takšni ameriški filmi, ki slavijo poštenje in pogum navadnih ljudi, imajo po navadi v sebi nekaj patriarhalnega. In če drugi del filma po eksploziji ni tako napet kot prvi, je to zaradi tega, ker se je najhujše že zgodilo. Vseeno je Katastrofa na horizontu film, kakršnega preredko dobimo iz Hollywooda: dobro narejena, človeška in napeta zgodba, ki ima kaj povedati.