A ti ugotovitvi ne dosežeta niti delčka rockovskega bistva in nam ne razkrijeta niti kančka življenjske zgodbe, ne opišeta nam skoraj ničesar, kar bi tako usodno zaznamovalo glasbeno trnovo pot zadnjega pravega ali pravovernega pridigarja rock & bluesa.

In če bi vprašali Marka Lanegana za komentar (i)zbrane ekipe za omenjeni preferans, bi si upal trditi, da bi imel pripombo. Točneje, ta niz pravovernih bi zagotovo dopolnil s po njegovem najpomembnejšo rockovsko ikono, z Jeffrey Lee Pierceom – tragično preminulim vodilnim pevcem kultnih Gun Club. Prvi album Gun Club z naslovom »Fire Of Love« (1981) – ta prvinska, spontano surova in energična simbioza punka in bluesa je bila, po Markovih besedah, glavni razlog in življenjski navdih, da se je lotil glasbe, ustanovil skupino in se vso svojo glasbeno kariero nebrzdano poskušal potopiti v vrtinec življenj. In teh življenj je bilo, verjemite, zadosti za več nadaljevanj romana v maratonskem slogu Leva Tolstoja. Zato bi bil povsem sarkastičen in zgrešen izvleček Laneganove poti, v katerem bi ga opisoval kot feniksa, ki se vedno dvigne iz pepela. Raje bom uporabil primerjavo z mačko, ki ima po vsakem padcu na voljo še nekaj reinkarnacij.

Glasbeno in umetniško gledano, jih je Mark v svojem glasbenem opusu nanizal kar nekaj. Če smo že pri zgodbi o njegovih glasbenih začetkih, ob prvencu skupine Gun Club, je treba pojasniti, da je zadnji predvsem vplival na to, da je Mark Lanegan najprej sedel za bobne. In kot je sam v knjigi The Secret History Of Rock povedal, so v njegovi garaži od zjutraj do večera preigravali skladbe z omenjenega albuma. Preigravali so jih nadobudni mladeniči – poleg Marka še Gary Lee Conner, Van Conner in Mark Pickerel, ki so si v navalu rockovske ustvarjalnosti in mladostne energije v zelo kratkem času, leta 1985, nadeli ime Screaming Trees. Vse drugo je legenda, ki sodi v zgodovinske glasbene anale ali analize. Tudi tista, verjetno večini poslušalcev in bralcev skrita, o fatalističnem navdihu, ki ga je Mark Lanegan pustil Kurtu Cobainu v času, ko je ta s svojo skupino skladal žanrsko prelomni album Nevermind. Celo vratolomno glasbeno pot s Screaming Trees je Marku uspelo svoj pevski in poetski duh kanalizirati skozi solistična dela – od soloprvenca The Winding Sheet, pa vse do zadnjega, letos objavljenega albuma Blues Funeral, ki smo ga na naših straneh Džuboksa že analizirali.

Temu je treba vsekakor pripisati nešteta gostovanja, sodelovanja in ultimativne duete – od tistega z Isobel Campbell, nekdanjo pevko škotske skupine Belle & Sebastian, featuring v skladbah The Walkabouts, Masters Of Reality, Mondo Generator, UNKLE, Bomb The Bass, Mike Watt, pa vse do članstva »wild card« v skupinah Queens Of The Stone Age in Soulsavers. V vseh teh glasbenih segmentih je Mark Lanegan ohranil svojo dobro znano rockovsko figuraliko zadnjega romantika, katerega poezija je dovolj globoka, da ji je tudi po neštetih poslušanjih težko priti do dna. Res pa je – če si še enkrat sposodim njegov znameniti stavek, ki najbolje opiše vso življenjsko in glasbeno tragičnost tega barda punka in bluesa in ki pravi, da "nobeno življenje ni tako veliko, da ne bi šlo v eno steklenico" – ni skrivnostnih poteh v življenju slehernika, ki jih Mark Lanegan ni prehodil.

Ko bo to nedeljo stopil na oder ljubljanskega kluba Kino Šiška, verjemite, da kakor koli se boste počutili … kakršno koli breme boste nosili s seboj … primerno času, ki ga živimo … Mark Lanegan se bo edini, za vse nas, spustil naravnost do dna.