Na vprašanje, zakaj je tako malo članic Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je dolgoletni član kluba in svetovalec predsednika republike odgovoril: "Očitno so v družbi težave s sprejemanjem žensk ali pa ženske niso dovolj ambiciozne, da so jim druge stvari bolj pomembne."

No, kot članica Komisije za enake možnosti v znanosti, ki precej energije posveča tovrstnim vprašanjem, lahko pomagam pri iskanju odgovorov. Da ne bomo še naslednjih 30 let "ne vem", ker se zelo natančno ve, kje se zatika in zakaj. In zatika se v centrih moči, diskriminatorne so formule za dodeljevanje sredstev in diskriminatorna so pravila igre na sistemski in institucionalni ravni. Vemo, da so reforme nujne, zakaj so proaktivni pristopi k reševanju težav sila redki in počasni, gotovo vedo več tudi na SAZU-ju. Poleg centrov moči pa žal ostajajo velik problem tudi stereotipi. Kadar jih zavedno ali ne ponavljajo načeloma ugledni akademiki, je to dodatno slabo.

Da je žensk na vodilnih položajih v znanosti, ali kjerkoli drugje, manj, ker naj ne bi bile dovolj ambiciozne, pač ni res. Res pa je, ugotavljamo tudi po 30 letih, da se znanstvenice na svoji poti še vedno srečujejo z več sistemskimi ovirami kot njihovi kolegi, da je, potrjujejo raziskave, glavnina družinskih obveznosti praviloma na njihovih plečih, kar jim otežuje karierne poti, in da ne dvakrat, ampak desetkrat premislijo, preden grejo v akcijo, tudi zato, ker v javnem prostoru veljajo dvojna merila. Ker vejo, da bodo vsakič, ko se bodo izpostavile, deležne dvomov in predsodkov, in da bodo vsakič, ko bodo koga ali kaj kritizirale, obveljale za konfliktne. Za razliko od kolegov, ki bodo konstruktivni, odločni in s prebojnimi idejami.

In, ko smo že tu, tudi mediji bi se lahko bolj potrudili in pred mikrofon postavili kakšen ženski glas več. Mimogrede, SAZU trenutno šteje 91 rednih in izrednih članov in članic. Od tega je 82 znanstvenikov in vsega devet znanstvenic. Čez nekaj tednov naj bi volili nove člane in, upajmo, izvolili tudi kakšno novo članico.