Leto epidemije, leto izrednih ukrepov in vladanja z odloki. Od oktobra lani, pet mesecev, imamo policijsko uro in prav toliko časa so prepovedani tudi protesti. Zahteve dijakov s transparenti, da hočejo v šolo, so sankcionirane, študentki, ki je med enim od protestov pred hišo ministra Vizjaka s kredo napisala "spavaš li mirno", je grozilo pol leta zapora, češ da mu je s tem stregla po življenju. To je leto, ko ni obmolknila samo ministrica Kozlovič, ampak leto, ko so želeli utišati vse kritične glasove. In ta tišina, ki jo simbolizirajo prazne večerne ulice in kričanje na Twitterju, najbolj ponazarja Slovenijo te dni.

Deli in vladaj. Priti do oblasti in jo vzdrževati tako, da skupnosti razdeliš na manjše kose, jih spreš med sabo in prav zato lažje obvladuješ. Ko je vse skupaj cepljeno na družbena omrežja, kjer pa zaradi odsotnosti regulacije cveti črna borza dezinformacij in sovražnega govora, katastrofa ni več daleč. Če kaj, je zadnje leto dokaz, da gredo stvari lahko zelo zelo na slabše in to zelo hitro.

In kaj naj si človek misli ob zapisanem "Bojevali se bomo za blaginjo in dostojanstvo slovenskega človeka, za Slovenijo brez izključevanja, za domovino, v kateri je prostor za vse"? To je namreč v pismu svojim podpornikom te dni zapisal predsednik SDS-a, premier Slovenije, ki se dere na Twitterju, a za vse druge glasove zahteva tišino. Nekdo, ki na pranger pribija vsakogar, ki si drzne kritizirati ali kaj pripomniti na račun njegove vlade. "Za domovino, v kateri je prostor za vse." Prostor tudi za proteste in protestnice? Naj njegove besede meso postanejo. Ne upam si namreč niti pomisliti, kako bi šele bilo videti leto po tem, če se ne bi bojevali za domovino, v kateri je prostor za vse. Ostanite zdravi in pogumni.