emu ponudniku, ekipi, ki je najsrčnejša ali igra najatraktivnejši nogomet?

Tekmo Hrvaške proti Kamerunu oziroma tistemu, kar je od reprezentance Kameruna ostalo, sem po naključju gledal v Zaprešiću, kjer se je zbralo vsaj tisoč hrvaških navijačev, opremljenih z vsemi bolj ali manj dovoljenimi pirotehničnimi sredstvi. Bilo je pravo navijaško vzdušje, kot da se ne bi stiskali pred velikim platnom, ampak na severni tribuni stadiona v Manausu.

"Navijajte, da danas pobijedimo one crnce!" se je pred tekmo zaslišalo z odra.

Obračal sem se naokrog, da bi ugotovil, ali je ljudi v kockastih dresih zmotil ta rasizem, a se mi nihče ni zdel pretirano vznemirjen, oder pa so medtem že zasedli Zaprešić Boysi, avtorji najnovejše hrvaške navijaške himne, ki so krulili: "Hrvatsku ljubi sine i nikog više od njeeee …"

Boysi, še bolj pa njihovo tuljenje po odpeti himni "U boj, u boj za narod svoj!", so me znova spomnili na Šimunićevo domoljubje in na množico, ki se je s tribun "spremno" odzivala nanj, pa na podporo soigralcev nič krivemu ustašu Joeju, pa na mlačne odzive Hrvaške nogometne zveze in na to, da na čelu te zveze sedi človek, ki se je nekoč slikal na grobu Anteja Pavelića.

Hrvaški nogomet in šovinizem sta pač neločljivo povezana. Fašist Tuđman ju je svoje čase imel v skupnem miselnem vzorcu in čeprav je od njegove smrti minilo skoraj petnajst let, ju Hrvati nikdar niso niti poskušali razdvojiti.

Vatreni so bili zato vedno večji Hrvati, kot je bilo nujno potrebno. Njihov selektor, v Nemčiji rojeni Niko Kovač, je, denimo, nekoč ponosen razlagal, da mu je oče, ko mu je doma ušla kakšna nemška beseda, nemudoma prisolil zaušnico.

"Hrvatska ber alles" je bil moto hrvaške reprezentance in če smo se mi razburjali zaradi domobranske zastave na tekmi z Argentino, so ustaški simboli stalna, skoraj obvezna spremljava hrvaškega nogometa, ki jih razen redkih izjem, kakršni sta Fifa in Uefa, nihče več ne opazi.

Zato niti ni čudno, da je bil Pršo vedno Dado, nikdar Miladin.

In ko so v noči s srede na četrtek Modrić in prijatelji pomagali ubogim Kameruncem izgubiti tekmo, sem sam premleval o tem, za koga bom navijal na tekmi Hrvaška – Mehika.

Mehičani so me proti Brazilcem navdušili, odigrali so morda najboljšo tekmo na prvenstvu, niso se kot Hrvati ustrašili domačinov.

In ali ni smisel svetovnega prvenstva tudi v tem, da se kot navijač pustiš kupiti najboljšemu ponudniku, ekipi, ki je najsrčnejša ali igra najatraktivnejši nogomet?

Da navijaš za Mehiko, ki ti ni bila nikdar simpatična?

Ali za Kostariko?

Ali za Kolumbijo?

Ali ni smisel vsega tega cirkusa, da navijaš za nogomet?

In ali ne bi morali peti: "Nogomet voli sine i nikog više od njegaaa …?"

To bi bila sicer istospolna ljubezen, a pustimo zdaj malenkosti.