Misli, s podpisom avtorja, župnika p. Pavla Jakopa, pa sledijo v verzih na naslednji strani:
"Naše duše bolj bivajo v ljubljenih kakor pa v našem lastnem telesu, naša srca bolj bijejo za ljubljene kakor pa za naša lastna telesa; zato ljubljeni nikoli ne umrejo, ker naše duše živijo v njih, ker naša srca bijejo zanje!"

Ljubljeni nikoli ne umrejo, ker naša srca bijejo zanje! Ja, to je tisti razlog, zakaj v teh dneh obiskujemo grobove rajnih in jih objemamo s prižigom sveče ali z molitvijo. Vsakomur smo hvaležni za to, kar nam je prinesel na pot življenja, naj bo dobro ali slabo. Prav s temi cvetlicami in kamni in trnjem smo rasli, bili so nam v izziv za dobro in plemenito. Ob njih smo se odločali, kaj želimo iz sebe narediti in ob njih smo se klesali v to, kar bi radi postali.

Pred dnevi se je od nas poslovil, verjetno kot običajno, le za nekaj mesecev, misijonar Peter Opeka. Vedno znova prihaja med nas in vedno znova iščemo njegov sočutni pogled in svetlo besedo upanja. Od njega, ki prihaja iz velike revščine smetišča, kamor so pripeljani odpadki iz glavnega mesta Madagaskarja, lahko marsikaj prevzamemo.

Zakaj smo ga tako željni srečati? Zato, ker ob njem začutimo, da ima rad človeka. Zato, ker prosi za milijon svojih dobrih prijateljev z Magadaskarja, ki jim z delom rok pomaga graditi dostojanstveno življenje, predvsem pa bodočnost otrokom v novih hišah iz opeke. Če ne bi kot misijonar na Madagaskarju zbolel in se mislil vrniti domov, se ne bi nikoli srečal na obrobju glavnega mesta z njimi. Oni so mu dali moč, da se je pozdravil, ker je vedel, da je med njimi njegovo poslanstvo. Ob ljudeh, ki živijo od naših odpadkov! Opeka pravi, da revščine in krivice ni mogoče reševati v hotelskih sobah in dvoranah. Problem lahko rešimo le na smetišču, skupaj z ljudmi, ki so se zaradi različnih razlogov znašli tam, pravi Opeka. Ne išče svojega! Ni mu hudo, ko ga napadajo, prevarajo, žene ga neizmerna moč ljubezni, pravo Kristusovo življenje, ki je večje od vsakega zla. In kaj žene nas? Kaj želimo postati in biti?

Ob vsakem svojem obisku nas Opeka dvigne, z zelo preprosto besedo, da nam upaje, pove nam, da smo vredni in ljubljeni. Opeka zida opeko našega bivališča, da bi se v sebi in s seboj dobro počutili.

Kot Opeka deluje danes 60 misijonarjev po vsem svetu. Daleč so odšli iz Slovenije, da bi pomagali najbolj ubogim, zavrženim, obrobnim ... Daleč so od nas, od severnih Inuitov do južne poloble, veliki ljudje, ki delujejo na zahtevnih področjih, kjer mnogi ne zmorejo. Lahko smo ponosni na njih!

Svetega in dragega človeka ima vsak izmed nas. Tistega, ki ga občudujemo ali mu tudi zavidamo. Teh se spominjamo v teh dneh. Posebej rajnih in svetih med njimi. Zato jim ponesimo cvetlico ljubezni, ki globoko utripa v nas, na njihov grob. Prav ta ljubezen nam ne dopusti, da jih v teh svetih dneh ne bi tudi obiskali.