En odstotek človeštva pa ima v lasti polovico svetovnega bogastva. A vse tako kaže, da drugače ne gre. Če se ustavijo dobički lastnikov korporacij, začnejo padati domine: odvečna delovna sila ali zmanjševanje stroškov dela, redukcija kupne moči, državni deficiti, gospodarska kriza, ki se lahko konča z vojno. In se vsesplošnemu propadu izognemo, da sprejmemo perverzni prepad med revnimi in bogatimi.

Toda za pravico, da se lahko za nujnost dobička povečuje revščina, je kriv en institut: nedotakljivost lastništva teh ljudi, ki brez pohlepa ne morejo živeti. Ti ljudje MORAJO imeti absolutno pravico do lastništva nad kapitalom ali podjetji, samo tako lahko enormno bogatijo, brez česar ne morejo, ker je to njihova strast.

Ampak to ni kak Newtonov zakon o gravitaciji, proti kateremu ne moremo nič. Je model obnašanja, ki ga vzdržujejo krivični zakoni o svetosti lastnine. Postavili so jih tisti, ki so si z nasiljem, zvijačami, lažjo ali goljufijo prisvojili moč nad drugimi ljudmi. Nihče pa v temeljnem redu univerzuma ni močnejši od drugega. Ker smo enaki.

Lastnina je element človekovega bistva. Zato bo šel svet naprej, tudi če ne bo bogastvo samo v rokah nekaterih, kajti nihče nima pravice odrekati lastnine drugim, če jo ima sam. Neenakost, nepravičnost nista kisik življenja, sta njegov dušik. To mora vedeti tudi slovenska politika.