Ena največjih svinjarij funkcioniranja te države po osamosvojitvi pa je zagotovo bančna luknja. Če bi imeli zdaj tistih pet pokradenih ali nevrnjenih milijard, bi lahko pomagali - seveda ob politični volji - tistim nesrečnikom s plačami za umreti, ne za živeti, med katere spadajo tudi številni delavci ali delavke v zdravstvu.

In se, ko gledam vso to nesrečo, nagibam, da rečem: če hočemo družbo, v kateri se bo normalno in dostojno živelo, ker imamo vse materialne pogoje za to, nam manjka določen idealistični vzrok.

In kaj je ta vzrok? To je jasna zavest tega, kaj je prav in kaj ni, kaj je dobro in kaj ni. Prav pa je, da ne povzročaš slabega drugim ljudem; tvoje dobro pa je, če ni vzrok za slabo drugega človeka. Samo s to preprosto logiko lahko premagamo uničevalne egoistične interese. Noben zakon, noben pravni red ali institucija pregona ne bodo uspešni, če nimajo ljudje - posebej tisti, ki odločajo o stanju v državi - svoje deoksiribonukleinske kisline prežgane s tem načelom.

Poglejmo samo, kako grejo elegantno stvari, recimo, v Skandinaviji, vse brez velikih besed, ker imajo ljudje v sebi, da se nečesa ne sme. Dokler ne bo pri nas podobno, bodo stalno resni problemi, dokler nas ne bo enkrat pobral hudič.