Simbol razčlovečenja predstavlja uničevalno taborišče Auschwitz, ki ga je 27. januarja 1945 osvobodila Rdeča armada.

Ideološka perverzija smrti

Le slabih 60 kilometrov zahodno od središča Krakova, enega najstarejših poljskih mest, ki je obdano s četrtjo Kazimierz, kjer je še danes čutiti bogat vpliv judovske kulturne dediščine, me pot pelje proti enemu zloglasnejših krajev dvajsetega stoletja. Stopim iz avtobusa in pred menoj se prikaže cestna tabla za Auschwitz, sicer urejeno in prijazno mesto na skrajnem jugu Poljske, ki je danes dom kakih 40 tisoč prebivalcem.

Vendar tako kot večina obiskovalcev se tudi sam odpravim na obrobje mesta proti spominskemu muzeju Auschwitz-Birkenau, kjer je grozljiva industrija nacističnega terorja obratovala do zadnjih izdihljajev druge svetovne vojne. Ob samem vhodu v tišini kričijo zloglasne besede: "Arbeit macht frei." Ko z mislimi prebereš to geslo (Delo osvobaja) in prestopiš vrata pekla, se zaveš brutalnosti ironije, ki so jo nacisti vgravirali v svojo ideološko perverzijo. Z dehumanizacijo svojih žrtev so nacisti v posmehu in nadvladi našli "smisel" svojih dejanj, vendar ni naključij, zakaj so uničevalna taborišča, kot je bil Auschwitz, sploh nastala. Nacistični eksekutorji so bili z domačimi kvizlingi "(pre)počasni" pri izvrševanju končne rešitve judovskega vprašanja, prav tako so uboji nedolžnih civilistov vplivali na moralo tudi še tako zapriseženega privrženca nacionalsocializma.

Po Evropi je bilo med drugo svetovno vojno osrednjih šest uničevalnih taborišč (poleg Auschwitza, še Chelmo, Belzec, Sobibor, Treblinka in Majdanek). V zgradbah, kjer so v taborišču živeli ali delali zaporniki, so danes muzejske zbirke predmetov, fotografij in drugih dokazov, ki pričajo o tem, kakšne grozote so se dogajale med zidovi kompleksov.

Auschwitz je bil iz predvojnega vojaškega oporišča predelan in dodelan v konsistenten kazalnik človeške krvoločnosti. Celoten kompleks je predstavljal sistem več kot 40 logorjev. Vstopil sem v kar nekaj muzejskih zgradb, kjer zaradi pietete ni dovoljeno fotografiranje. Razumljivo. Posebej okrutna je soba z lasmi, in ko sem stopil vanjo, sem obnemel. Nacisti so v Auschwitzu, v nasprotju z drugimi uničevalnimi taborišči, kjer so že ob prihodu obrili glavo in telo taboriščnika in taboriščnice, ženske postrigli šele po tem, ko so jih pospremili v plinske celice in umorili s pesticidom, imenovanim Ciklon B. Lase so dobesedno odrezali s trupel, prepojenih s strupenimi snovmi, in jih, kakor natančno beležijo dokumenti spominskega centra, po ukazu glavnega nacističnega urada SS skladiščili kot surovino in jih prodajali nemškim podjetjem za industrijsko predelavo prtov in drugih stvari. Danes je mogoče v spominskem muzeju videti skoraj dve toni las, ki so pripadali skoraj 40 tisoč ljudem.

Z drugimi industrijskimi projekti nacističnega zla bom prihranil vašemu želodcu. Bitje moralnega vzgiba težko sploh pomisli, da bi lahko človek človeku počel to, kar so si v svoji fantazijski nasladi domišljali nacisti. Še toliko bolj je bilo za mašinerijo nacističnega propagandnega stroja pomembno ponavljati, da Judje, Romi, Sinti, Slovani, politični zaporniki, disidenti, partizani, invalidi, istospolni in drugi sploh niso ljudje. Zakaj? To je bil namreč način opravičevanja vseh teh genocidnih potreb, ki so vrele med "marljivimi" izvrševalci holokavsta. Ti so se z vojno srečo zaveznikov in vse bližjim koncem tretjega rajha po večini v strahu pred roko pravice branili z besedami, da le opravljajo ukaze nadrejenih.

Nikoli več je zdaj

V času obiska spominskega centra, ki sem ga sklenil s sprehodom ob tako imenovanem kompleksu Auschwitz II-Birkenau, ta velja za enega "najzloglasnejših" delov, sem izvedel, da je bil dograjen tudi zaradi deportacije madžarskih Judov sredi maja 1944. V času po nacistični okupaciji Madžarske so po podatkih spominskega centra v osmih tednih v Auschwitz pripeljali skoraj pol milijona Judov. Iz Slovenije so množične deportacije potekale v glavnem iz zbirne točke v Celju, okoli 2300 Slovencev in Slovenk je bilo pripeljanih v taborišče smrti, polovica se jih od tam ni nikoli vrnila. Življenja ljudi so že ob samem prihodu v Auschwitz visela na nitki. Če si bil kljub izčrpanosti in podhranjenosti videti dovolj krepak za prisilno delo, si imel večje možnosti za preživetje. Spet za druge – od otrok, ostarelih do bolnih in slabotnih –, je bila usoda precej krutejša. Pod krinko "prhanja" so te poslali v smrt.

Nacisti so ljudem odvzeli tudi pravico do svojega groba, trupla so namreč zažigali in pepel med drugim stresali v reko Vislo. Ni besednega naključja. Holokavst v grškem jeziku označuje žgalno daritev in simbolizira razvrednotenje človečnosti, ki so jo doživeli Judje. Res je, da je glavna asociacija ob tej besedi množično iztrebljanje Judov, vendar kot sem poudaril, tarče so bili vsi, ki v skladu z nacističnimi zakoni niso rasno, versko in ideološko pripadali silam osi ali natančneje, apetitom nacistične nadvlade.

Taborišče Auschwitz je delovalo 1689 dni, in če pomislim – le z dnevom manj bi lahko rešil na tisoče ljudi. Še kako pomembno je, da nikoli ne pozabimo ene največjih tragedij človeštva. Vsako leto potekajo številne spominske slovesnosti, na katerih se z minuto molka spominjamo žrtev holokavsta, vendar če bi se želeli z minuto molka spomniti prav vsakogar, bi v tišini živeli enajst let in pol. Kultura spominjanja nam daje civilizacijsko dolžnost, da se odločno upremo vsem oblikam diskriminacije in si prizadevamo, da se med narodi sveta končajo konflikti. Globalni mir je edino jamstvo človeka za preživetje, da se holokavst nikoli več ne bi ponovil!