Zidovi, ograje, bloki, mostovi, stanovanjske soseske in celo poslovne stavbe so v zadnjih tednih v Izraelu povsem običajen poligon za politična sporočila, plakate in grafite, s katerimi si politiki kupujejo še zadnje volilne glasove. Bolj ko sem se iz kozmopolitanskega Tel Aviva pomikal v osrčje judovske države, bolj je bilo mogoče predvideti volilne province, če že ne kar štabe posameznih strank. Na letošnjih volitvah jih bo sedeminštirideset, kar je rekord v sedemdesetletni zgodovini države.

Volilni pragmatizem v Izraelu še kako dobro velja, saj bo parlamentarni prag, ki je v stodvajsetčlanskem knesetu 3,25 %, po vsej verjetnosti prestopila le tretjina strank. Na bližajoči se volilni torek bo po državi vladal nekakšen "sabatni" režim, saj bodo državljani imeli dela prost dan, tudi številne trgovine bodo zaprte. Na več kot enajst tisoč voliščih bodo volilni upravičenci (polnoletni državljani) oddali svoje glasove za izbrane stranke.

Bolj ko so vplivni in z lobiji povezani člani posameznih strank znotraj lastnih vrst, več možnosti bodo imeli za izvolitev v kneset, saj se bodo glasovi proporcionalno razdelili. Le redke stranke so pred letošnjimi parlamentarnimi volitvami izvedle "interne" volitve, s katerimi bi potrjevale moč in vpliv posameznih kandidatov na svojih listah. Socialdemokratska (zelena) stranka Meretz, ki ji številne javnomnenjske ankete, med drugim tudi tista enega izmed najbolj branih časopisev Haaretza, napovedujejo od pet do osem sedežev v novi, enaindvajseti sestavi parlamenta, je to storila, saj je njena predsednica Tamar Zandberg prepričana, da tako stranka ohranja demokratične vrednote.

Po Bibiju Bibi?
Kjer koli sem imel priložnost govoriti z Izraelci o političnih vprašanjih, se je še pred besedami Jeruzalem, Golanska planota in Palestinci pojavilo ime Bibi. 69-letni Benjamin "Bibi" Netanjahu je najbrž prvak izraelske politike, saj je na čelu države kot premier že skupno trinajst let. Njegova trenutna vlada velja za najbolj desno vlado v zgodovini Izraela, a sodeč po strankah, ki letos kandidirajo na desnici, bi ta bila lahko še bolj nacionalistična in prežeta s šovinizmom. Zadnji mandat si je "kralj Bibi" izbojeval leta 2015 in ga obdržal skoraj celotni 4-letni mandat.

Redne parlamentarne volitve so bile sicer predvidene za letošnji november, a spomnimo, da je še pred koncem lanskega leta Netanjahu zaradi odstopa obrambnega ministra in nesoglasja v koaliciji glede služenja vojaškega roka ortodoksnih Judov obvestil javnost o aprilskih predčasnih volitvah. Le lahkomiselni bi mu verjeli, da sta to zares tehtna razloga za predčasne volitve. Netanjahu tako dela, drugi pač drugače. Ozadje tiči v obtožnicah, ki jih je zoper Netanjahuja vložil državni tožilec Avičaj Mandelblit. Premierju Netanjahuju, ki mu po zakonu kljub hudim obtožbam ni bilo treba odstopiti, bi lahko trije korupcijski škandali prejemanja podkupnin in drugih s korupcijo povezanih dejanj ogrozili njegov morebitni novi peti premierski mandat. V slogu svojega prijatelja Trumpa je ostro napadel medije in tožilstvo ter vse skupaj označil za politični pregon in lažne novice.

Očitno se Netanjahu v zadnjih letih politične oblasti ni nasitil, čeprav je še kot nekdanji vodja opozicije pred letom 2009 zagovarjal omejitev števila premierskih mandatov. Človeku je pač treba priznati politično modrost in predvsem uspešno uveljavitev načela divide et impera, s katerim hrani izraelski nacionalizem. Po vzoru evropskih desnih populistov si Bibi prizadeva judovskim državljanom (75 % prebivalstva) Izraela dajati občutek nacionalnega ponosa in domoljubja ter pokazati na skupnega arabskega sovražnika tako v lastni državi kot zunaj nje (20 % Izraela predstavlja arabsko prebivalstvo). Za odlično politično kamuflažo ima Bibi v svoji stranki Likud tudi, denimo, istospolne, Arabce in pripadnike drugih manjšin (Druzi, Etiopijci, Čerkezi), čeprav nikoli ni kazal pretiranih simpatij do ranljivejših ali na rob družbe potisnjenih Izraelcev. Da bi svoj položaj utrdil doma, je zaveznike iskal v močnih stebrih desnice po vsem svetu (Trump, Bolsonaro, Orban). Družinsko prijateljstvo Netanjahuja s Trumpovim zetom Kushnerjem je pripomoglo k še izrazitejši ameriški podpori Izraelu. Po priznanju Jeruzalema za prestolnico so Američani dahnili da tudi izraelski suverenosti nad Golansko planoto, in to ravno v predvolilnem času, ko Netanjahu bolj kot kdaj koli potrebuje močno mednarodno podporo. Netanjahu je ameriškega predsednika celo "uporabil" v svoji kampanji v Jeruzalemu, kjer se na eni izmed zgradb razprostira propagandni pano s sliko Trumpa in Netanjahuja. Pod sliko je zapisano: "Not in my league."

Bibijevi stranki Likud letošnje javnomenjske raziskave napovedujejo okoli 30 sedežev v knesetu. Ohlapno prednost pred Likudom ima modro-bela sredinska koalicija Bennyja Gantza, Jairja Lapida in Mošeja Jalona (sredinska koalicija strank: Hosen L'Yisrael, Ješ Atid, Telem). Vsa tri imena imajo svojo preteklost z Bibijem, Gantz je služil kot general v izraelski vojski, Lapid in Jalon pa sta bila ministra v njegovi vladi. Tudi sicer ima koalicijski trojček, ki je napovedal konec vladavine Netanjahuja, kar nekaj težav pri konkretizaciji svojega političnega programa. Pravzaprav, resne politične alternative niti nima.

"Vojaški princ", enigmatični Gantz se je v enem izmed predvolilnih govorov Netanjahuju zahvaljeval za njegovo služenje državi, a je že naslednji dan poudaril, da Netanjahuju v trinajstih letih ni uspelo rešiti spora s Palestinci in da v času svoje vladavine ni storil nič za izboljšanje zdravstvenega sistema. A ironično, kaj več kot grajati premierja, Gantzu do zdaj ni uspelo.

Zavrnil je kakršno koli morebitno povolilno sodelovanje s strankami arabskih Izraelcev (Hadaš-Taal, Balad-UAL), kar pa pomeni, da bi modro-bela koalicija kljub morebitni zmagi na volitvah zelo težko sestavila vlado, če vanjo ne bi povabila sredinske stranke Kulanu in nekaterih (skrajno) desnih strank, ki so trenutno v Netanjahujevi vladi. Mnogi zato namigujejo, da bi Likud in modro-bela koalicija po volitvah združila moči in sestavila nekakšno desnosredinsko vlado. Na drugi strani bi lahko Likudu po zdajšnjih volilnih napovedih uspelo sestaviti vlado, tudi če volitev stranke ne bi dobila. To pa se je v Netanjahujavi preteklosti že zgodilo, zato si najbrž želi, da bi predvsem desne stranke, (Šas, Judovski dom, UTJ, Nova desnica) pridobile čim več glasov, s tem bi Bibi izpolnil predvolilno obljubo, in sicer da se nova petintrideseta izraelska vlada ne bo bistveno razlikovala od zdajšnje.

Kaj si o vsem skupaj mislijo Izraelci?
Od brbotajočega lonca nacionalizma in verskega fanatizma v Jeruzalemu pa do odprtega, posvetnega in liberalnega Tel Aviva. Izrael je osemmilijonska, raznolika, medverska in multikulturna bližnjevzhodna demokracija, zazrta v prihodnost, a pod nenehnim vtisom preteklosti. Varnost je poleg gospodarstva pomembna predvolilna tema, ki pa se pogosto zlorablja za pridobivanje političnih točk.

Veliki in svetovno znani izraelski pesnik Amir Or, s katerim sva se srečala v enem izmed lokalov na glavni ulici Dizengoff v Tel Avivu, mi pojasni, da tu ljudje v času volitev hitro pozabijo na probleme v izobraževanju, zdravstvu ali pa denimo v kulturi, saj podležejo vprašanju varnosti kot nekakšni potrebi, nujnosti. "Govorica politike je postala govorica ustrahovanja. Ljudje so naščuvani drug proti drugemu. Politiki vedno poiščejo sovražnike, tako znotraj Izraela kot zunaj države," dodaja Or, ki meni, da je to jezik totalitarnih režimov, obenem pa poudarja, da se je treba zavedati, da je Izrael država, ki je v nenehnem boju za preživetje. "Izrael trenutno ni država, ki bi živela v miru. Če pa bomo želeli varno državo, potrebujemo mir," je sklenil Or, avtor, katerega dela lahko prebiramo tudi v slovenščini.

Celotno predvolilno vzdušje so v Izraelu zaznamovali številni politični bombončki, tisti malo bolj sočni in tisti malo manj. Konkretnih odgovorov na palestinsko vprašanje ni bilo mogoče slišati, tudi sporni nacionalni zakon je ostal v senci in namenjen le besednemu ostreljevanju ter obračunavanju med političnimi tekmeci. A kljub napetemu predvolilnemu političnemu ozračju je danes judovska država visoka razvita tehnološka in gospodarska sila. Izraelci so iz revne beduinske pokrajine ustvarili urejeno in modernizirano državo.