Globalni trg prelivanja krvi je bil od nekdaj konsistenten pokazatelj človeške krvoločnosti, ki nas vedno znova preseneti in pusti praznih besed, dokler ne izustimo tistih zlorabljenih besed: "Nikoli več!" In potem je čas za nov krog nasilja.

Nemirni Bližnji vzhod že nestrpno čaka "končni rezultat" v Ukrajini, saj je tudi sam velik sod smodnika in dovolj je, da se vname le ena zažigalna vrvica. Ruskega vpliva v regiji pač ne moremo zanemarjati, kaj šele podcenjevati ali o njem dvomiti. Ruski predsednik Putin z nadzorom sirskega zračnega prostora zavzema močno strateško pozicijo med dvema (ne)formalnima blokoma na bližnjevzhodni šahovnici, saj na eni strani dopušča Iranu, da prek Sirije vojaško oskrbuje militantni Hezbolah, Hamas in preostale "proksi sile", na drugi strani pa Izraelu dovoljuje, da z vojaškimi operacijami Iranu prav to skuša preprečiti.

Skratka, zapleteni varnostni mehanizem, ki ohranja pat položaj v najbolj nestabilni regiji na svetu. Moskva tako rekoč razmejuje Jeruzalem in Teheran, zato še kako pozorno spremlja vsak izraelski in vsak iranski figurni premik. Rusi v Iranu vidijo naravnega antizahodnega zaveznika, ki se je pokroviteljsko vzdržal zadnje obsodbe ruske invazije Ukrajine v sobanah Združenih narodov. Medtem je Izrael kot največji zaveznik Združenih držav Amerike pod velikim pritiskom Zahoda Rusijo vendarle obsodil, a brez nagovora svojega veleposlanika pri Združenih narodih Gilada Erdana. Neuradno je bilo iz diplomatskih krogov slišati, da so iz Jeruzalema prišli pomisleki o tem, ali bo Erdan prenesel uradno stališče izraelske vlade. In tukaj se kompleksnost Izraela v odnosu do Rusije in Ukrajine šele dobro začne.

Izraelska intimnost z Rusijo in Ukrajino

Izrael je previdna dama, ki lahko noč prespi v obeh spalnicah. Nobena mogočna sila na svetu nima stkanih tako dobrih odnosov z Rusijo in Ukrajino, kot jih ima judovska država. Odgovore lahko iščemo v Kijevu, Moskvi ali Jeruzalemu. Kjer koli želite, morda bi bilo za začetek smiselno ostati znotraj meja edine demokracije na Bližnjem vzhodu. V devetmilijonskem Izraelu živi okoli dva milijona Izraelcev, ki prihajajo iz držav nekdanje Sovjetske zveze, med njimi je prav največ Rusov in Ukrajincev. Ti so po večini prišli po letu 1989 z velikim emigrantskim valom, ki mu Izraelci pravijo alija. Zakaj? Ker to ljudem judovskega rodu omogoča izraelski zakon o vrnitvi. Sicer pa si je večina vzhodnih izseljencev pragmatično želela boljšega življenja, ki ga je Izrael nedvomno že takrat ponujal. Tu so našli skupni jezik, duh slovanstva pa jih povezuje tako močno, da imajo mnogi kar nekaj težav pri popolni asimilaciji.

Na zadnjih volitvah, ki sem jih spremljal iz Tel Aviva, me je močno presenetilo dejstvo, da so bili volilni lističi poleg sodobne hebrejščine in arabščine napisani tudi v cirilici. Ni naključje, da je celo Putin Izrael označil za rusko govorečo državo. Moč vzhoda se v judovski državi čuti v političnih in medijskih krogih. Trije ministri aktualne šestintridesete vlade tako rekoč zagovarjajo (le) njihove interese. Minister Elkin se je rodil v zdaj opustošenem ukrajinskem mestu Harkov, minister Razvozov pa v Birobidžanu, ki velja za upravno središče judovske avtonomne oblasti v Rusiji in se nahaja ob transsibirski železnici, blizu meje meje med Rusijo in Kitajsko. Prominentni finančni minister Liberman vodi desno usmerjeno stranko "Izrael je naš dom" in jo navadno volijo Izraelci ruskega in ukrajinskega rodu. Skratka, izraelska razsežnost odnosa z Ukrajino in Rusijo velja za pomembno notranjepolitično temo, zato ne presenečajo besede izraelskega premierja Beneta, ki je dejal, da gre pri dogajanju v Ukrajini tudi za vprašanje izraelske nacionalne varnosti. Izraelski zunanji minister Lapid je bil nekoliko ostrejši do Rusije, vendar ostaja uradni Jeruzalem precej previden mediator med obema stranema. Proteste proti vojni v Ukrajini je bilo sicer mogoče videti po številnih izraelskih mestih, še najbolj napeto je bilo pred ruskim veleposlaništvom v Tel Avivu. Zanimivo je to, da so bili med protestniki tako izraelski Rusi kot Ukrajinci, ki tu v Izraelu radi povedo, da živijo v miru in da je vse skupaj le Putinova vojna.

Hrepeneči apel Zelenskega

Čez noč se je praktično prelevil v enega najbolj dominantnih osebnosti na svetu. Od študenta prava, komika, očeta dveh otrok do igralca in naposled prvo ime ukrajinske politike, ki vztraja med ukrajinskim narodom. Zdaj nam je že vsem jasno dejstvo, da če bo padel Zelenski, bo padla Ukrajina. Na Putinove blasfemične očitke, da je nacist, je prvi judovski predsednik Ukrajine odgovoril, da so se njegovi sorodniki v času druge svetovne vojne borili proti nacizmu in da so preživeli holokavst. Med zadnjim obiskom Izraela je Zelenski pri Zahodnem zidu na kvitel (majhen listič) zapisal molitev za mir v Ukrajini, a očitno prošnja ni bila uslišana. Zdaj prosi judovsko državo, da bi dosegla premirje med Ukrajino in Rusijo. Zelenski morda pričakuje nekoliko preveč od izraelske diplomacije. Predlagal je, da bi mirovna pogajanja potekala v Jeruzalemu. Izraelci naj bi v to sicer privolili, a se v tem trenutku osredotočajo predvsem na humanitarno oskrbo Ukrajine, finančno pomoč ukrajinski judovski skupnosti in sprejemu ukrajinskih beguncev. Med mnogimi, ki so v Izrael že prišli, je tudi 100 judovskih sirot, iz osrednjega dela ukrajinske države. Judovski begunci se bodo naselili v Izrael za stalno po že omenjenem zakonu o vrnitvi. V Ukrajini (pretežno v mestih: Kijev, Dnipro, Odesa in Harkov) živi okoli 200.000 ljudi, ki bi se zaradi svojih korenin lahko preselili v Izrael. V Jeruzalemu pa poudarjajo, da bodo začasno s turističnim vizumom sprejeli tudi begunce, ki niso judovskega rodu, pod pogojem, da bodo državo po koncu vojne v Ukrajini zapustili.

Palestinci v luči ukrajinskega upanja?

Izrael si z Ukrajino deli najbolj fundamentalno človeško hrepenenje, upanje. "Hatikva" je naslov izraelske himne in pomeni prav to. Spisal jo je Naftali Herz Imber, judovski pesnik iz Galicije in govori o tem, da upanje ne bo nikoli izgubljeno, dokler bo bilo judovsko srce. Ukrajinska himna v svojih uvodnih stavkih prav tako išče te besede. "Ukrajina še ni mrtva" ("Sče ne vmerla Ukraini"), opeva boj za preživetje. Skratka gre za simbolike, na katere se sklicuje tudi Zelenski, čeprav bi glavni kritiki Izraela Ukrajince raje primerjali s Palestinci, kar pa je praktično povsem nemogoče. Če navedemo le nekaj dejstev: Ukrajinci ne bi nikoli Rusov "zmetali" v Črno morje, ukrajinska konstitucija ne vključuje člena, ki pravi, da Rusija kot država nima pravice obstoja, ukrajinski vojaki se sredi Moskve niso nikoli razstrelili … Lahko bi še naštevali, a je povsem krivično konflikt (ne)posredno primerjati s konfliktom, predvsem zato, ker so na eni in drugi strani ljudje, ki bi radi zaživeli v trajnem miru in žal vedno znova ostajajo kolateralna škoda političnih perverzij.