V filmu Hodnik zrcal (Corridor of Mirrors, 1948, Terence Young) se pojavi v prizoru takoj po začetku med skupino prijateljev glavne junakinje, ki sedi v neki točilnici. Ko v točilnico vstopi glavni junak, romantičen in melanholičen slikar, Lee opazi: "Poglej na vhodu: Lord Byron." Lee je takoj opazen z izklesanim obrazom in maniro zasičenega lahkoživca. Ne spomnim se več, ali se spet pojavi, ampak lik je značilen za majhne vloge, ki jih je igral, preden je našel svoje mesto v kraljestvu B-filmov.

Vse do usodnega prvega filma za Hammer Studios, legendarne britanske specialiste za grozljivke, je bil Lee frustriran v svoji poskusih, da se prebije na veliko platno. Kot je zapisal v avtobiografiji, je imel videz tujca (saj je bila njegova mati italijanska plemkinja) in skoraj dva metra visok je enostavno bil preveč velik za večino vlog v britanskih filmih. "Igralke ne igrajo rade nasproti pasni zaponki," je zapisal.

Zli patriarh
Njegova višina, fizična moč, globok glas in intenzivnost so ga naredili popolnega za vloge, ki so ga čakale pri Hammerju. Najprej je igral Frankensteinovo pošast v prelomni grozljivki Frankensteinovo prekletstvo (The Curse of Frankenstein, 1957, Terence Fisher), toda naslovna vloga v Drakuli (Dracula/The Horror of Dracula, 1958, Fisher) je iz njega ter soigralca in prijatelja Petra Cushinga čez noč naredila novo ikono grozljivk.

Njegov Drakula je bil daleč od dekadentnega vzhodnoevropskega plemiča, ki ga je ustvaril Bela Lugosi v hollywoodski klasiki leta 1931. To je bil fizično močan in dominanten Drakula, čigar lakota po krvi se je čutila. V njem je bilo nekaj divjaškega; predstavljal je vdor brezkompromisne sile in zatirane strasti v lepo urejen svet povojnega britanskega filma. In nad vsem je bil tisti občutek prezira, kot da se ukvarja z bitji, ki mu niso enakovredna. Njegov Drakula v režiji sijajnega Terencea Fisherja je bil prava upodobitev fevdalnega gospodarja, ki je navajen, da ga ubogajo.

Upodobitev Rasputina v istoimenskem filmu režiserja Dona Sharpa iz leta 1965 je bila še bolj razuzdana variacija na lik človeka, ki ima moč nad drugimi. Ogromen, kosmat, z gorečimi očmi se je Lee prepustil divjemu plesu, transu in zaničevanju vseh okoli sebe. V svojih vlogah za Hammer in druge producente nizkoproračunskih grozljivk in srhljivk je igral sovražnega patriarha. Bil je popolna upodobitev zlobnega Fuja Manchuja v seriji filmov, posnetih po romanih Saxa Rohmerja. Sicer kot Fu Manchu ni imel veliko početi, ampak njegova ledena, pokončna drža je bila dovolj, da določi lik.

Kot lord Summerisle v kultnem filmu Mož iz protja (The Wicker Man, 1973, Robin Hardy) je vnesel igrivost in podeželski šarm v vlogo pogana, ki skuša s svojimi privrženci žrtvovati policista bogovom v zamenjavo za uspešno žetev. Naslednje leto je igral Francesca Scaramango, poklicnega morilca, ki lovi Jamesa Bonda v Možu z zlato pištolo (The Man With The Golden Gun, 1974, Guy Hamilton). To je izbirčen mož brez smisla za humor, ki zahteva popolno pokornost. Poglejmo samo, kako kisel in jezen postane njegov izraz, ko njegova ljubica pokaže, da jo moti, če se je dotika s cevjo slavne zlate pištole. Nihče ni znal tako izraziti nepotrpežljivost in sadizem kot Lee.

Eden mojih najbolj priljubljenih trenutkov v njegovi filmografiji je v Štirih mušketirjih (The Four Musketeers, 1974, Richard Lester), kjer je igral hladnega in zlobnega Rocheforta, stotnika v kardinalovi gardi in ljubimca še bolj hladne in zlobne Milady (Faye Dunaway). Uporniki so ga ujeli in ga vodili pred strelski vod. Lee je bil videti manj prestrašen kot užaljen. Cela zadeva je bila pod njim. Ko je prvi poskus streljanja spodletel, je vod spet polnil svoje puške. »Zakaj se trudite,« je Rochefort mirno vprašal. »Morda prej umrem od starosti.«

Mož z vrednotami in mož brez vrednot
Znal pa je svojo osornost tudi ublažiti in svojo moč spremeniti v nekaj zaščitniškega in tolažilnega. Leta 1998 je igral Mohameda Alija Jinnoha, ustanovitelja Pakistana. Jinnoh (1998, Džamil Dehlavi) prikaže vodjo na način, kot so jugoslovanski filmi in nadaljevanke prikazovale Josipa Broza - Tita: kot hagiografijo, ampak z odmerkom umirjenosti.

O pravem vodji priznam, da ne vem veliko, ampak Lee je odigral ganljivo različico očeta naroda: človeka, ki je močan, ampak ne ustrahovalec, ki je briljanten, ampak ne ohol do drugih. Igralec je našel mirno sredino lika, njegovo težišče. Lee je razumel Jinnoha kot svojo najpomembnejšo vlogo.

Sijajen je bil tudi v popolnoma drugačni vlogi v zelo podcenjeni Hammerjevi grozljivki v režiji Terencea Fisherja The Two Faces of Dr. Jekyll oziroma Dva obraza dr. Jekylla (1960). Igral je stransko vlogo pijanca, kockarja, splošnega parazita in ljubimca žene svojega najboljšega prijatelja. Mojstrsko je podal človeka brez vrednot, čigar ošabnost se sesuje v klečeplazništvo, ko se pojavi možnost, da bi mu nekdo posodil denar, in čigar samo-dramatizacija in samousmiljenje nimata meja: "Nikomur ne moreš več verjeti. Najstarejši prijatelj me je razočaral. Najstarejša ljubica me je razočarala. Nimam nikogar." To, da sta najstarejši prijatelj in najstarejša ljubica mož in žena, ga ne moti.

Zadnja ikona grozljivk
Sir Christopher Lee je bil zadnja ikona grozljivk, tip igralca, ki ne obstaja več. Prvi veliki zvezdnik grozljivk je bil Lon Chaney še v času nemega filma, tako imenovani "človek s tisoč obrazi". V zvočnem filmu so sledili Bela Lugosi, Boris Karloff, Vincent Price, Peter Cushing in Lee. To je bila posebna vrsta zvezdništva, ki v glavnem toku kinematografije, tako komercialne kot "art", ni pustila sledu.

Bilo smo jim pripravljeni slediti skozi najbolj obupne filme; takšne, ki se jih tudi oni sami raje ne spomnijo. Ko sem imel štirinajst let, se je v kinematografu v moji stari soseski pojavil brez reklame ali recenzije obupen kanadski znanstvenofantastični film Starship Invasions (1977, Ed Hunt), v katerem je Lee igral nekega neprijetnega vesoljca ("Sem kapitan Ramzes s planeta Alfa iz konstelacije Orion," je edino, česar se spominjam, in da je bil obkrožen z napol nagimi dekleti). Morda je takšna privrženost zares vezana za otroštvo, ker takrat so tistim, naklonjenim grozljivkam, bila Lugosi, Karloff in Lee imena bogov.

Lepo je, da je po zaslugi Tima Burtona, Georgea Lucasa in posebej Petra Jacksona nova generacija odkrila tega čudovitega igralca, in prav v tipu vloge, v kateri ga je odkrivala moja. To je vrnitev človeka, ki je vedno bil med nami, ki je vedno marljivo delal kot pravi filmski proletarec. Sean Connery je doživel takšno vrnitev v osemdesetih letih, le da je njegov ostareli mačizem postal malce utrudljiv. Leejev Saruman v Gospodarju prstanov pa je sijajen povzetek kariere, v kateri je brezhibno igral vse, kar je treba v tej vlogi: pretehtanost, oholost, ampak tudi pragmatizem in slabost in strah. Lee je s sabo prinesel desetletja izkušenj (filmskega) življenja v senci.

Balkanske skrivnosti
O odnosu med nasiljem na platnu in tistem, ki ga je videl v drugi svetovni vojni, je povedal to: "To sta prava groza in kri. Ko se je druga svetovna vojna končala, sem bil star triindvajset let in sem že videl dovolj grozot za vse življenje. Videl sem grozne, grozne stvari in nisem o tem govoril. Tako da me grozote na filmu ne motijo veliko."

Tisto, o čemer nismo nikoli izvedeli celotne resnice, pa je pravo nasilje, ki mu je on bil priča in morda v njem tudi sodeloval. Tu in tam najdemo kose sestavljanke, ampak tisti glavni del manjka. Ta glavni del je Jugoslavija.
Čeprav v svoji iskreni in zabavni avtobiografiji govori o letih, ko je bil med drugo svetovno vojno obveščevalec, ne omenja časa v Jugoslaviji, ker gre še vedno za nedostopne vojne skrivnosti. Najbrž je videl precej hude stvari. Pred nekaj leti je v intervjuju povedal, da je videl ustaška koncentracijska taborišča Jasenovac in Stara Gradiška in da je bil prisoten med desantom nemških sil na Drvar leta 1944, kjer je malo manjkalo, da Nemci niso ubili ali ujeli Tita. Več kot to ni povedal.

Edinkrat, ko sem ga srečal, je bilo leta 2001 ali 2002, ko je prišel na Fox News v New Yoku, kjer sem bil takrat zaposlen, da promovira enega izmed filmov iz trilogije Gospodar prstanov (The Lord of the Rings, 2001–2003, Peter Jackson).

Bil je skromen, dostopen in klepetav. Imela sva kratek pogovor, medtem ko je čakal, da nastopi. Bil sem vesel, da sem lahko klepetal z enim izmed igralcev, ki so mi največ pomenili v življenju, z enim od kraljev mojega otroštva. Ko je zvedel, da sem z območja nekdanje Jugoslavije, je rekel brez kakršne koli moje spodbude, da mu ne morem nič povedati o ustaših, česar on sam že ne bi vedel. Ko sam ga prosil, naj mi pove kaj več o svojem času na Balkanu med drugo svetovno vojno, me je ljubeznivo zavrnil in mi povedal, da tega ne sme.

Morda bo prišel čas, ko bomo več zvedeli o tem koščku sestavljanke življenja tega fascinantnega igralca in človeka.