Cushing, ki je umrl leta 1994, je bil vitek in krepek mož z nežnim nasmehom in glasom. Igral je arogantne znanstvenike, lovce na vampirje, morilce prostitutk, pogumne arheologe in raziskovalce, verske fanatike, pirate, reveže, ki se maščujejo, trikrat v karieri pa je igral Sherlocka Holmesa. Nikoli ni dopustil, da liki postanejo enodimenzionalne pošasti (ali pa svetniki). In strašno ga je bilo gledati, ko je bil zlomljen, ker je strah in bolečino zlomljenega človeka odigral z vsem svoj bitjem.

Skupaj s pogosto soigralcem in prijateljem Christopherjem Leejem je kot zvezdnik britanskega studia Hammer Films ponovno oživel žanr grozljivke konec petdesetih let prejšnjega stoletja. Ko je v Drakuli (Horror of Dracula, 1957, Terence Fisher) kot lovec na vampirje Van Helsing iz dveh srebrnih svečnikov naredil križ in z njim pognal Leejevega Drakulo pod sončne žarke, ki so ga uničili, je grozljivka dobila novi ikoni.

Cushing in Lee sta postala prvi par horrorfilma, nastopajoči skupaj v več kot dvajset filmov, po navadi kot nasprotnika, ampak sta bila imenitna tudi kot zaveznika v pustolovščini Horror Express, v katerem igrata britanska arheologa, ki se borita proti pošasti iz vesolja in hordi zombikozakov na vlaku, ki drvi skozi Sibirijo, na začetku prejšnjega stoletja. »Želite, da verjamem, da je opica, stara dva milijona let, zlezla iz te kletke, ubila nosača, vse lepo spet zaprla in potem zbežala,« Cushing vpraša Leeja v Horror Expressu (1972, Eugenio Martin).»Da. Živo je. Vem, da je,« odgovori Lee. Ena odlik velikih igralcev grozljivk je, da takšen absurden dialog lahko izgovarjajo urgentno, celo prepričljivo in brez kančka samoparodije. Cushing in Lee sta bila mojstra tega.

Čustva po angleško
Njegovi najslavnejši vlogi, preden je postal zvezdnik grozljivk, sta bili zelo drugačni in sploh se je nekaj časa zdelo, da bo Cushing ostal stalnica kakovostnih BBC-nadaljevank in igralec stranskih vlog v pomembnih britanskih filmih. V obeh omenjenih vlogah je igral navadnega, skoraj nevidnega človeka, čigar maska sivega povprečnega Angleža skriva titanske strasti. V ekranizaciji romana Georgea Orwella 1984 (Nineteen Eighty-Four, Rudolph Cartier), ki je bila predvajana v živo leta 1955, je Cushing igral glavno vlogo Winstona Smitha, funkcionarja na ministrstvu za resnico v distopični totalitarni družbi. Ko Winston tvega vse in se zaljubi v sodelavko Julijo (Yvonne Mitchell), ju ujamejo, Winstona mučijo in zlomijo. Ko ga vidimo z zbitimi zobmi v raztrgani obleki, je le senca človeka; emblem zlomljenega posameznika.

Na velikem platnu je nadaljeval interpretacijo krhkega navadnega Angleža v filmu Konec afere (The End of the Affair, 1957, Edward Dmytryck). Gre za prvo različico romana Grahama Greena, v kateri je igral Henryja Milesa, funkcionarja britanskega zunanjega ministrstva, ki ga med bombardiranjem Londona med drugo svetovno vojno prevara žena Deborah Kerr s pisateljem, ki ga igra Van Johnson. Henry Miles je vljuden in spoštljiv, vzgojen tako, da misli dobro o ljudeh in je pripravljen na življenje brez analize. Po vrnitvi z dela poljubi ženo, ji da aktovko in z iskrenim veseljem stisne roko človeka, za katerega ne ve, da spi z njegovo ženo.

Ko ga žena vpraša, ali verjame v Boga ali v kar koli, odgovori malce nervozno, da o takšnih stvareh ne razmišlja med pitjem čaja. Ko ona obupano vztraja, ji tiho pove: »To je preprosto, pravzaprav: človek stori, kolikor more.« Majhen človek je, Anglež v črni obleki, s polcilindrom in marelico, ki je za svojo ženo dolgočasen. Ko jo roti, naj ga ne zapusti, njegovo suho telo prevzamejo čustva, ki imajo samouničujočo moč. Tako kot Winston Smith skriva tudi ta sivi, konvencionalen in nevsiljiv človek veliko strast.

Odpadniški genij
Baron Frankenstein je bila njegova najslavnejša vloga. Igral jo je v nizu filmov za Hammer pod režijo Terencea Fisherja (enega je režiral Freddie Francis). To je bil Frankenstein dvajsetega stoletja. Razlikoval se je od divjega romantika, ki ga je igral Colin Clive v legendarni različici, ki jo je James Whale režiral za hollywoodski studio Universal leta 1931 s Karloffom v vlogi pošasti.

Med Whalovim filmom in Frankensteinovim prekletstvom (The Curse of Frankenstein, 1957) so se zgodili holokavst, eksperimenti Josefa Mengeleja ter bombardiranje Hirošime in Nagasakija. Bil je Frankenstein za našo ero trgovine s človeškimi organi. Cushingov baron je bil hladen, vizionarski, krut in prezirljiv. Pa tudi duhovit. V nekaterih filmih je nastopil kot zaščitnik revnih in nemočnih, a te iste reveže je bil pripravljen uporabiti tudi za svoje eksperimente. Njegovi stvori so bili žrtve njegovih ambicij, a veliko manj pošastni kot baron sam.

Ko ga prvič vidimo v Frankensteinovem prekletstvu, je v zaporu. Zgrbljen je v senci v vogalu celice. Čaka na usmrtitev z giljotino zaradi svojih dejanj. Obišče ga duhovnik, ki ga vpraša, ali potrebuje duhovno tolažbo. »Zadrži svojo duhovno tolažbo za tiste, ki mislijo, da jo potrebujejo,« odgovori Frankenstein iz sence. »Klical sem vas le zaradi tega, ker se nisem mogel spomniti nikogar drugega.«

Duhovniku pove svojo zgodbo, ki razkrije človeka, ki mirno zapelje služkinjo za hrbtom svoje zaročenke, ji ukaže, da ga ne kliče Victor, ampak »Herr Frankenstein«, in jo da ubiti svojemu stvoru (Christopher Lee), ko se mu zdi, da postane zoprna. To je človek, ki uživa v lastni genialnosti in ki je ravnodušen do človeštva. Sam Cushing je imel lik rad, pa tudi gledalci se odzovejo pozitivno na njegov prezir do konservativne družbe. V verjetno najboljšem filmu v seriji Frankenstein Must Be Destroyed (1969, Terence Fisher) človeku, ki razlaga o Frankensteinovem zlu, a se ne zaveda, da govori s samim baronom, pove naslednje: »Če človek ne bi bil podvržen izumom in eksperimentom, bi vi večerjali v jami s kostmi, posutimi po tleh, in bi si brisali roke s krznom neke živali. Pravzaprav, vaši reveri zgledajo malce mastni. Lahko noč.« Duhovitež in sociopat je bil, hkrati zabaven in ogaben.

Filmi o Frankensteinu, ki sta jih za Hammer posnela Fisher in Cushing, so ena najznamenitejših kolaboracij v zgodovini grozljivk. V filmih, ki so sledili prvemu, je bil Frankenstein odpadniški genij na begu. Poskušal je ustvariti človeka iz kosov drugih v bolnicah, kjer je delal pod lažnim imenom ali v improviziranih laboratorijih v penzionih in norišnicah. Zadnji film v seriji Frankenstein and the Monster From Hell (1973) je bil končna degradacija lika, ki ga je ustvarila Mary Shelley: Frankenstein kot neuradni direktor psihiatrične bolnišnice, ki norce ščiti pred sadističnim pravim upravnikom, a jih hkrati izkoristi za svoje eksperimente.

Tolažba in lomača
Na drugi strani pa je bil njegov doktor Van Helsing topel človek, poln sočutja, in neusmiljen sovražnik Drakule. Predstavljal je patriarhalno avtoriteto v svoji najblažji obliki. Bil je neskončno potrpežljiv do ljudi, ki jih je ščitil, in vedno pripravljen ponuditi tolažbo. »Hudo ste prestrašeni, kaj ne,« vpraša dekle, ki je komaj zbežalo pred apostolom grofa Drakule v Fisherjevem filmu Drakuline neveste (Brides of Dracula, 1960). »Ampak zdaj ni več potrebe, da se bojite. Jaz sem doktor, doktor Van Helsing.«

V filmu Twins of Evil, pozni Hammerjevi grozljivki, ki jo je režiral John Hough leta 1971, je igral lovca na vampirje brez sočutja in človečnosti Van Helsinga. Gustav Weil je puritan, čigar tirade proti dekadentni aristokraciji ga spravijo v histerično stanje. To je suh in živčen človek, brez humorja, poln nejevolje in gnusa do spolno aktivnih mladih žensk, ki jih skupaj s svojimi prav tako fanatičnimi privrženci redno sežiga na lomači.

Sherlock Holmes v jeseni svojega življenja
Eno svojih najboljših vlog je odigral v svojem predzadnjem filmu, pustolovščini Sherlocka Holmesa Maske smrti (The Masks of Death, 1984, Roy Ward Baker). Nikoli prej me Cushing ni navdušil kot Holmes. Izpolnil je vlogo, ampak je deloval preveč teatralno in je komaj namigoval na globine tega lika. Tukaj je pa izvrsten. To je že ostareli Holmes, ki je pred začetkom prve svetovne vojne vpleten v lov na izginulega plemiča. Pokaže se, da je pravzaprav past za velikega detektiva. To je bila domiselna upodobitev genialnega človeka, ki se mu zdi neznosno, da je starost otopela intelektualne reflekse, in ki ga frustrira ponovna pojava Irene Adler, edine ženske, ki ji ga je uspelo prelisičiti. Nervozen je in negotov, ni več tako mentalno agilen, kot je bil nekoč, in je tako njegovo zanašanje na doktorja Watsona, ki ga igra John Mills, posebej ganljivo. Na neki način bi bil to idealen labodji spev za Cushinga, čeprav je po tem posnel še en film.

V primerjavi s Christopherjem Leejem je Cushing po zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja nastopal le v »B-filmih«. Nastopil je v Vojni zvezd (Star Wars, 1977) Geogea Lucasa, ampak vlog v drugih »A-filmih« ni bilo. Grozljivka je omejena, kar se tiče igre. Obstajajo repertoarne situacije in osnovne emocije. V filmu Corruption (1968, Robert Hartford-Davis) je igral starejšega gospoda, ki skrbi za veliko mlajšo in resno bolno ljubico. Film se hitro spremeni v mučno grozljivko, ampak kaj, če ne bi? Človek bi rad videl, kako bi Cushing odigral te vloge v drami, ki bi pustila možnost celotnemu diapazonu občutkov v filmu, ki se ukvarja z brezkončno kompliciranim in bolečim odnosom med zdravimi in bolnimi, še posebej bolečim, če je vmes ljubezen. Smo kaj izgubili, ko je Cushing prvič zaigral Frankensteina, ali smo dobili veliko več, je vprašanje, katerega odgovora nikoli ne bomo vedeli. V vsakem primeru je bil ta čudoviti igralec eden draguljev žanra grozljivke.