Njegova ideja je iz skrajnosti vstopila v zmernost, ko je skrajna retorika o "lenih Grkih" in nevarnih migrantih (ali za delovna mesta ali za varnost) postala sredinska. Medtem ko so se standardi javnega komuniciranja, padanja etičnih in socialnih meril prek grške krize, migrantskih vprašanj in terorizma nižali, je evropski poslanec Farage postajal "glas razuma". Številnim je zelo všeč udrihanje po Bruslju, pa četudi je vezano na mite in izmišljotine. Bil je "šala", popestritev. Zanimivo, mar ne, da številni izmed teh, ki se trudijo razbiti Evropsko unijo, dobro živijo na račun evropskih davkoplačevalcev, ki jim omogočajo poslansko plačo ter dnevnice za bivanje v Bruslju in Strasbourgu. Marine Le Pen vključena. Pri Niglu Farageu gre za uspešen primer prehoda od sprva le diktiranja javne razprave pa vse do uspešnega prenosa strahov ter skrbi ljudi v odločujočo politično odločitev. Farage je postavil letvico visoko. Preostali evroskeptični poslanci oziroma voditelji tovrstnih strank imajo zdaj pred sabo nov dokaz, kako je v obdobju ne-voditeljskih predsednikov držav in vlad mogoče uspeti z destruktivno in strah vzbujajočo retoriko.

Pred tedni sem v Bruslju obiskal predstavo Johna Cleesea, enega izmed znamenitih britanskih komikov, ustvarjalca pri Monty Phytonu in pri seriji Fawlty Towers. Cleese se je v referendumski kampanji opredelil za brexit. Njegove šale skoraj vedno temeljijo na resničnih dogodkih ali se nanašajo na dejanske osebe. Pred tedni smo se skupaj z njim smejali karikiranju Velike Britanije, Evrope in sveta …

Bruselj v četrtek ni izgubil tako rekoč nič. Prav tako ni izgubil Berlin. Konec koncev je k obstanku Združenega kraljestva v EU-ju pozival tudi ameriški predsednik Barack Obama. Je izgubil Washington? Velika Britanija je bila v okviru EU-ja vedno posebna, bistveno bolj kritična do povezave kot preostali deli Unije. Ves čas v nekakšnem vzporednem članstvu.

Tisti, ki je igro "naprtite vso krivdo Bruslju" sprejel in v njej izgubil, je že napovedal odstop. David Cameron je za brexit naredil ogromno. Za Nigla Faragea še več. Tega je postavil ob bok najvplivnejših britanskih politikov s tem, ko je sprejel njegovo igro, igračkanje s prihodnostjo Velike Britanije in Evropske unije. Vedno znova se kaže, da skrajno politiko veliko bolje obvladajo tisti, ki vanjo res verjamejo. Originali, ne posnemovalci.

EU ni popoln. Daleč od tega. Če kaj, bi moralo biti sporočilo britanskih volivcev jasno vsem, ki ta čas odločajo v Evropski uniji. Odločajte v dobro ljudi in ne iščite izgovorov. Populisti bodo brez skrbi prepoznali nevarnosti in vas nanje "opozorili" ter o nevarnostih in grožnjah govorili eno in isto (z rahlimi odstopanji, vezanimi na teme) in vedno bodo v prednosti, ker je bistveno lažje biti kategorično proti, kot pa utemeljiti razloge za. V četrtek je starejša Velika Britanija premagala mlajšo, kar bi moral biti tudi signal vsem mladim, ki razmišljate, da so možnosti za vaš uspeh v svetu premajhne, preveč odvisne od drugih, tistih, s katerimi se ne strinjate. Volitve. Participacija.

Boris Johnson, Nigel Farage, Donald Trump, Marine Le Pen, Geert Wilders. To so nekateri izmed tistih, ki jim pripisujejo veselje ob zmagi zagovornikov izstopa. Pestra druščina.

Iskanje zmagovalcev in poražencev je vedno preveč preprosto gledanje. Izgube ali pridobitve bomo šteli čez nekaj let, ko bo jasno, kaj dejansko pomeni brexit. Za zdaj kaže, da smo izgubili vsi. Še posebej, če evropsko povezovanje gledamo skozi zgodovinsko perspektivo in v njej vidimo še kaj več od birokratskega ustroja, ki ga prinaša. Udarec so prejela desetletja evropskega povezovanja in iskanja kompromisov.