Begunci/migranti/prebežniki so in bodo, izredna zasedanja v Bruslju tega preprosto ne bodo spremenila. Razlog je popolnoma preprost. Zasedanja, kakršno je bilo tisto, ki se je v Bruslju sklenilo v zgodnjih ponedeljkovih urah, so postala bolj kot ne nekakšen ventil za sproščanje slabe volje in za izrekanje sodb, ki sicer ne spadajo v diplomatske, spoštljive okvirje. Begunci so nas sprli, bi lahko dejali. Čeprav se prepiramo tudi zaradi lastne nečimrnosti in nepripravljenosti sprejeti dejstva, taka kot so. Ljudje so na poti, odločeni, da gredo tja, kamor želijo. Kaj bodo tam počeli, se jim verjetno še sanja ne, tako kot se jim ne sanja, kaj naj bi počeli v Sloveniji. Boljše življenje na Zahodu je za večino beguncev, ekonomskih migrantov, zgolj iluzija. Čeprav je res, da se tule pač ne morejo ravno bati napadov lokalnih oboroženih milic. Malce ironiziram, a racionalnost njihove izbire, da rušijo ustaljena pravila schengenskega območja, je naravnost občudovanja vredna, saj obenem predpostavlja odgovore na vsakršna vprašanja. Nazaj ne, zgolj naprej. Čez in preko. Do cilja.

Nobena država sprememb ne more doseči ali pa kar prinesti sama. To je jasno. Zdaj, ko se je Slovenija znašla na naslovnicah evropskih in svetovnih medijev, smo postali del zgodb, o katerih smo navadno brali na tretji ali peti strani. Pač tam, kjer se (zanesenjaki) ukvarjajo s svetovno politiko. Razhajanja na najvišjih ravneh so se prestavila na slovenska dvorišča. Številni so morda Sirijo pokopali kot večni konflikt in se sprijaznili s tem, da je tam pač vojna. Da je tam vojni kaos vseh proti vsem. Zdaj so kaos prinesli k nam. Ne begunci, da ne bo pomote. Podobnih sporov je veliko, morda res ne v takšnih razsežnostih in ne s tako pomembnimi usmerjevalci od zunaj, pa vendarle.

Kaj potem, ko pretresljive zgodbe posamičnih usod ne bodo več zanimive, ko se bomo naveličali solz in obupa? Se nas bo lotil strah, če se nas še ni. Do ograj ni daleč. Marsikdo v EU-ju danes madžarskega premierja Viktorja Orbana razume kot avantgardo proaktivnosti v Evropski uniji. Postavitev ograje, zidu naj bi bila plod politične odločitve, čeprav je (vsaj zame) to izrazit dokaz umanjkanja le-teh.

V Bruslju včeraj niso gostili predstavnikov Turčije, od koder v Grčijo priplava ali -po večini- na pretesnih čolnih dnevno pripluje več tisoč ljudi. Mirovna prizadevanja za Sirijo so, recimo temu, na začetku. Ali pa še malce pred tem. Kar je pozitivno, je morda to, da so se pogovarjali ali pa vsaj drug mimo drugega govorili predstavniki držav, ki so, čeprav morda tega ne priznajo, v isti godlji in s popolnoma enakim pomanjkanjem že tako omejenih možnosti za ukrepanje. No, resnici na ljubo, komuniciranje med vladami ob razvoju telekomunikacijskih aplikacij res ne bi smel biti problem. Ponos gor ali dol. Vladi Slovenije in Hrvaške druga drugi na Twitterju sicer sledita.

A to, kar spremljamo v zadnjem obdobju, zares ni boj Slovenije in Hrvaške o tem, kdo ima prav ali kdo se manj moti. To (kar spremljamo na evropski ravni) zares ni vztrajanje pri izvajanju schengenskih pravil in varovanju meja. To je preprosto zgolj in samo izraz nemoči.