Vsa Evropa čaka junijsko odločitev Britancev, ali bodo po več kot 40 letih skupnemu evropskemu projektu rekli NE. Nizozemska je na referendumu zavrnila pridružitveni sporazum med Evropsko unijo in Ukrajino. Teroristični napad v Bruslju je razkril težave decentralizirane Belgije pri zagotavljanju varnosti. Španski politiki pa se že štiri mesece ukvarjajo s sestavljanjem vlade, medtem ko se jim težave kopičijo na številnih "frontah".

Kje so rešitve? V novih političnih projektih, pravijo številni Evropejci, ki že mesece ali leta opozarjajo, da življenje v podrejenosti v večkulturnih državah zanje ni življenje. Gre za Katalonce, prepričane, da Španija ne spoštuje njihove kulture. Gre za Baske, ujete v dolgoletne sanje o samostojni državi. Gre za Škote, ogorčene nad gospodarsko-socialnimi neravnovesji v Združenem kraljestvu. In gre tudi za Flamce, za katere je Belgija že več kot 180 let zgolj umetna tvorba dveh narodov.

Slovenija za zgled, a brez slovenske enotnosti
Čeprav marsikateri zagovornik neodvisnosti na omenjenih ozemljih za zgled daje Slovenijo, slovenski plebiscit in slovensko osamosvojitev, je obenem treba vedeti, da vsem tem projektom manjka en vidik slovenske izkušnje – osamosvojitvena enotnost. Škotska in katalonska družba sta praktično razpolovljeni, v Baskiji si zdaj želi osamosvojitve petina, na Flamskem pa desetina prebivalcev. A nezadovoljstvo velikega števila ljudi je dejstvo, neodzivnost politike (razen na Škotskem) pa resničnost.

Na vprašanje, zakaj se je toliko političnih in civilnodružbenih gibanj za osamosvojitev po Evropi pojavilo prav zdaj, direktor škotskega Centra za ustavne spremembe Michael Keating, ki spremlja vse procese po Evropi, pravi: "To je povezano s krizo modela nacionalne države, kot ga poznamo od 19. stoletja. Države ne zmorejo več povezovati svojih ozemelj. Države so v krizi, ker ne vedo, kaj početi s socialno državo in ekonomskim upravljanjem. Ljudje iščejo novo obliko države, ki bo utelešala izpolnitev prizadevanj državljanov, vendar ne bo običajna država v tradicionalnem smislu. Takšnih držav v sodobnem svetu namreč ni več."

In česa si želijo ljudje? Boljšega življenja. Pravičnosti. Suverenosti. Enotnosti. Enaki cilji, različne poti.

Med sanjami in resničnostjo
Prav danes mineva prvih 100 dni vladanja Carlesa Puigdemonta v španski avtonomni pokrajini Kataloniji. Podprla ga je politično zelo raznolika skupina strank in mu zaupala glavno nalogo – v 18 mesecih oblikovati katalonsko republiko. In kaj se je zgodilo v prvih treh mesecih tega obdobja? Praktično nič, povedo Katalonci. Tisti, ki želijo, da Katalonija ostane del Španije, so prepričani, da vlada zgolj zapravlja čas za nepotrebne stvari, med zagovorniki neodvisnosti pa narašča prepričanje, da katalonska politika ni sposobna izpolniti svojih obljub.

"Neodvisnost je edina pot," je še pred nekaj tedni zatrjeval Puigdemont v katalonskem parlamentu. A kaj počne njegova vlada, vedo le redki. Danes bo prvič od prevzema oblasti svoje načrte predstavil javnosti, jutri (po treh mesecih na položaju) se prvič odpravlja na uradni obisk k španskemu premierju. Katalonci živijo med sanjami in resničnostjo, med upanjem in negotovostjo, med družbenim zanosom in političnim preigravanjem. "Če se bo zgodila osamosvojitev, naj se zgodi po demokratični poti. Torej z referendumom, ne pa s političnimi zvijačami in zaradi strankarskih interesov," izrazi mnenje večine Kataloncev 23-letni Guillem Santacruz iz Barcelone.

Čas za premislek Baskov
Zanimivo pa je, da katalonskemu osamosvojitvenemu zagonu ne sledijo Baski. Še več, podpora dolgo tako želeni neodvisnosti, zaradi katere je bilo prelite tudi veliko krvi, močno upada. Zato – so prepričani baskovski nacionalisti – ker se v medijih in družbi po razpustitvi baskovske separatistične organizacije Ete pred štirimi leti govori, da je konec konflikta.

A tudi zato, ker baskovska družba po letih življenja v strahu potrebuje mir in čas za premislek. Eden izmed sodobnih baskovskih pisateljev Kirmen Uribe zlahka naniza naloge, ki jih morajo v prihodnje opraviti Baski: "Prvič: okrepiti moramo sobivanje. Drugič: zavedati se moramo vseh napak, ki so bile storjene, in o njih govoriti naglas. Tretjič: biti moramo svobodni, da se bomo lahko odločili, česa si zares želimo."

Belgijske bolezni Evrope
Belgija je zgodovinski poskus, je Evropa v malem, povedo najostrejši kritiki države v osrčju Evrope. "Evropska unija ima številne bolezni Belgije. Mislim, da ni naključje, da je sedež Evropske komisije v Bruslju," pove mlad flamski nacionalist Wouter Boghaert. Ostre in hudomušne besede hkrati, ki pa odsevajo resničnost. Belgija je država dveh narodov, treh jezikov, različnih politično nazorskih in gospodarskih konceptov države. Belgija je država, ki ji od ustanovitve leta 1830 ni uspelo oblikovati belgijske identitete. Je pa ta federativna država določila natančna pravila političnih pristojnosti, ki jih včasih še navadni Belgijci težko razumejo.

Zgodovinarka Brigitte Raskin razmere oriše zelo slikovito: "Pri Bruslju leži Zoniëwoud, zelo lep, velik gozd, za katerega morajo skrbeti tri regije. Del pripada Bruslju, del Flamski in del Valoniji. To pomeni, da so vse odločitve – tudi o tem na primer, katero drevo je treba posekati – razpršene med tri regije, tri instance, tri uprave. Z vsemi se je treba posvetovati. Norišnica!" A ne glede na zapletene politične in družbene razmere, v Belgiji le malokdo pričakuje razpad države. Vsem notranjim trenjem navkljub se Belgijci, pa naj bodo to Valonci ali Flamci, zavedajo, da imajo v primerjavi z nekaterimi drugimi Evropejci razmeroma kakovostno življenje. Sanje o samostojni državi pa ostajajo ...

Vsak je lahko Škot
Škoti so svojo odločitev glede odcepitve od Združenega kraljestva sprejeli na referendumu pred letom in pol. A v življenju, politiki in družbi se stvari neprestano razvijajo in spreminjajo. Razočaranje zagovornikov neodvisne Škotske je pozabljeno. "Neodvisnost zame ni bil edini cilj. To je bila pot, da bi prišli do boljše in pravičnejše družbe," razlaga glasbenik Declan Welsh, ki je bil v predreferendumski kampanji eden od številnih škotskih umetnikov, ki so podprli škotsko neodvisnost.

Za Škote vprašanje neodvisnosti ni bilo toliko vprašanje narodne identitete ali zgodovine kot pri drugih osamosvojitvenih procesih. To je bilo predvsem vprašanje politične moči in samostojnega gospodarskega upravljanja. To so bila in so še prizadevanja za odprto, evropsko družbo. "Treba se je zavedati, da je škotsko nacionalno gibanje predvsem družbeno gibanje, ki pravi, da kdor koli želi priti na Škotsko in postati Škot, ima pravico, da postane Škot," poudari politolog z Univerze Strathclyde v Glasgowu John Curtice.

Katalonija, Baskija, Flamska in Škotska so politični projekti prihodnosti. Morda realni, morda utopični. Dokazujejo pa, da ljudem po Evropi ni vseeno, kje živijo in kako živijo. Zato tudi politikom ne sme biti vseeno, kako delajo in za koga delajo. Večkulturne družbe so zgodovinsko dejstvo, ki ga mora politika sprejeti in upravljati tako, da bodo vsi ljudje zaživeli polno življenje. To z besedami katalonske redovnice Terese Forcades pomeni: "Izziv sodobne družbe je prav v tem, kako doseči različnost v pluralnosti."

Zgodbe evropskih separatističnih gibanj skozi oči mladih in starih, levih in desnih, žrtev in krvnikov … v dokumentarni oddaji Mednarodna obzorja: Boj z(a) državo nocoj ob 20.55 na prvem programu. Oddajo so pripravili novinar Adrijan Bakič, režiser Aleš Žemlja in snemalec Saša Grmek.

.