Nekateri novinarji pričakujejo samoprijave ali prijave na Novinarsko častno razsodišče. Nekateri pozivajo (neimenovane) urednike praviloma neimenovanih medijev k odstopu. Toda ali naj bi ti pozivi in izjave res kaj zalegli?

Bodimo konkretni. Med mediji, ki so objavili celoten in praktično necenzuriran posnetek, je Planet TV, ki je posnetek (večkrat) objavil 18. novembra v oddaji Danes. Urednik informativnega programa na Planet TV je Bojan Traven.

Med tiskanimi mediji je o posnetku večkrat intenzivno poročal tabloidni dnevnik Svet24 na spletni strani in pri tem ponujal tudi neposredno povezavo na sam (necenzuriran) posnetek. O posnetku je poročal med drugim v novicah: Video: Dijaki naj bi ujeli ravnatelja med nogami učiteljice; Mariborski seks škandal, Na dan prišel še en posnetek o ravnatelju in učiteljici matematike. Odgovorna urednica Svet24.si je Karmen Špacapan.

Toda kako je mogoče, da sta ta in nekateri drugi mediji objavljali praktično necenzurirani posnetek ali ponujali povezavo na necenzurirani posnetek? Zakon o medijih v 1. odstavku 84. člena pravi: "Televizijski programi ne smejo predvajati pornografije in pretiranega nasilja ..." 3. odstavek 84. člena sicer dovoljuje izjemo: "Televizijski programi lahko predvajajo informativne in izobraževalne oddaje ter umetniška avdiovizualna dela, ki vključujejo prizore nasilja ali seksualnosti ob upoštevanju estetskih in etičnih meril, ki jih sami vnaprej določijo. Televizijski prizori, ki vključujejo nasilje ali seksualnost, se lahko izjemoma predvajajo tudi v drugih oddajah, pod pogojem, da ne gre za vsebine, ki bi kršile estetska in etična merila iz prvega stavka." Toda, kot zahteva zakon: "Pred začetkom predvajanja oddaj in del iz prvega stavka oziroma prizorov iz drugega stavka tega odstavka mora biti objavljeno akustično in vizualno opozorilo, da niso primerne za otroke in mladoletnike do 15. leta starosti, med njihovim predvajanjem pa morajo biti označene z ustreznim vizualnim simbolom."

Podobna določila prinaša Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki v 14. členu določa zaščito otrok in mladoletnikov v televizijskih programih ter zahteva primernost izbranega časa predvajanja in (v 7. odstavku) prav tako zahteva "akustično in vizualno opozorilo ter vizualni simbol". Enaka odgovornost velja za neposredne povezave na seksualne vsebine (na to kaže tudi 8. odstavek 84. člena Zakona o medijih) in zaradi enake odgovornosti v večini zahodnih držav si tam tudi tabloidi ne upajo objavljati tovrstnih povezav (četudi bi si jih kakšen urednik morda želel), temveč posnetke večinoma le omenjajo.

Tako Planet TV kakor Svet24.si oziroma njuna odgovorna urednika sta tako kršila Zakon o medijih oziroma Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah. V navedenih primerih bi zato moral takoj po objavi omenjenih prispevkov odreagirati Inšpektorat za medije in (v primeru Planet TV) Agencija za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS). Enako velja za vse druge medije, ki so objavljali posnetek ali ponujali povezavo na posnetek. A omenjeni organi se niso odzvali na sporne vsebine in verjetne kršitve zakonov.

Spornosti svojega početja se nekateri mediji že zavedajo. Zdaj poskušajo brisati sledi: Svet24.si je izbrisal vse izvirne prispevke, ki jih je objavljal v dnevih od 18. do 21. novembra – namesto tega se vam zdaj prikaže rdeč trikotnik, ki pravi, da ta spletna stran ne obstaja. Toda Google in dokazi iz dnevov objave preprečujejo te njihove poskuse, da bi olepšali svojo podobo in izbrisali svoj del odgovornosti. (Podobno je odreagirala RTV Slovenija, ko je pred desetimi leti v Odmevih objavila zelo slabo zakrite dele zasebnega posnetka Severine – ko je pevka vložila tožbo in so se v javnosti pojavile kritike načina poročanja naše javne televizije, so iz oddaje naknadno, po objavi, izrezali sporen prispevek in se delali, kot da ga niso nikoli objavili.)

Državni organi, ki bi morali bdeti nad kršitvami medijske zakonodaje, po objavi spornih vsebin niso odreagirali. Društvo novinarjev zdaj poziva k prijavam na Novinarsko častno razsodišče. A kaj lahko NČR v resnici stori? In kaj lahko doseže? Stori lahko bolj malo. Posameznike – nekateri od njih sploh niso člani Društva novinarjev Slovenije – lahko pokritizira, a formalnih mehanizmov kaznovanja nima; zato lahko doseže bolj malo. Stori lahko nekoliko več: posameznike, ki so ravnali neetično in neprofesionalno, lahko podvrže javnemu izpostavljanju in intenzivni medijski kritiki. Toda nekaterim posameznikom je, kot dokazujejo pretekli primeri odločitev NČR-ja, za tovrstno kritiko precej ali popolnoma vseeno. Tako kot pri mnogih preteklih primerih bodo našli in našteli sto in en razlog, zakaj ne čutijo nobene odgovornosti in slabe vesti.

Pri tem jim bodo potrjevali podatki o gledanosti, branosti ali klikanosti. Posnetek tabloida Slovenske novice, ki je podobno kot prej omenjeni mediji takoj po objavi posnetkov na spletu objavljal vedno nove vidike mariborske zgodbe, kaže, kaj so bile v nedeljo zvečer – torej en dan po samomoru ravnatelja – najbolj obiskane zgodbe na njihovi spletni strani. "Škandal na osnovni šoli!"; "Škandal v Mariboru"; "Manijak video: Nov šolski škandal!" In "Samomor".

Očitno bralci Slovenskih novic – enega od najbolj popularnih medijev v Sloveniji – obožujejo šolske škandale. Če je pripet video, toliko bolje. In če lahko koga označijo za manijaka, je (po klikih sodeč) naslov idealen. In to le en dan po tem, ko je nekdo sredi takšne medijske (in družbeno-medijske) izpostavljenosti storil samomor.

Mariborska tragedija zato sama po sebi v slovenskih medijih ne bo nič spremenila. Spremenili bodo lahko zgolj sami novinarji in uredniki, če bodo tovrstne novinarje in urednike, ki kršijo profesionalne in etične standarde, resnično in odločno izpostavili, imenovali in izločili. In spremenila bo lahko le družba – država –, če in ko bo presodila, da je tovrstno medijsko gladiatorstvo, tovrstno metanje ljudi v arene med leve, medtem ko široke množice na tribunah med temi masakri še vedno tulijo od navdušenja, nesprejemljivo. Tako kot je nekdo nekoč moral ugotoviti, da je pravo gladiatorstvo neetično, človeško nesprejemljivo in da ga je treba z zakonom ukiniti. To gladiatorstvo so široke množice – ali drhal – na tribunah do zadnjega podpirale, tako kot danes najbolj množično klikajo na naslove, ki vpijejo »Škandal!« in "Manijak!". In bodo nanje klikale še naprej. Vse dokler ne bomo v družbi presodili, da je temu treba narediti konec. Tudi s spremembami ali doslednim izvajanjem zakonov in sankcij, ko gre za učinkovito varovanje pravic drugih ljudi.