V zadnjih desetih letih so na konkretne težave opozarjali že vsaj trije generalni direktorji in na strani države smo v tem času videli najrazličnejše vlade. V njej smo imeli celo bivšega sodelavca, ki je postal predsednik vlade, a do kakršnekoli rešitve (ne nujno zgolj v smeri zvišanja RTV prispevka) ni prišlo. In tu se ob predlogu novele zakona, ki je na mizi, sprašujem – kaj bo po novem drugače?

Zgolj sprememba organov in poslovodstva še zdaleč ni dovolj, reševanje RTVS je kompleksnejše in pomembnejše od vprašanja, kdo bo zavod vodil. Reševati bi bilo potrebno predvsem avtonomijo, ki je zadnjih 10 let mrtva črka na papirju. Kajti, priznajmo si, RTVS v tem času ni popolnoma samostojna in neodvisna, saj za izvajanje javne službe nima dovoljšnjih finančnih sredstev. RTVS je še kako podrejena in vsaj desetletje odvisna od še zaenkrat nerešljive kombinatorike - iskanja prave kemije med vodstvom zavoda in med ustanoviteljem – čemur nekateri pravijo »politični vpliv«.

Potrebujemo celostno prečesanje ne zgolj enega, temveč vseh zakonov, ki se tičejo delovanja javne radiotelevizije in ki ji, tudi zaradi luknjaste zakonodaje, onemogočajo polnokrvno izvajanje osnovnega poslanstva. To pani ni ugajanje ustanovitelju, temveč služenje javnosti.
Žalosti me, ker vem, da tudi po sprejetju tega zakona po hitrem postopku ne bodo ustrezno nagovorjeni izzivi, ki še kako zadevajo in zanimajo javnost. Kot na primer problem prenosov pomembnih športnih dogodkov, katerega rešitev tiči v drugem zakonu (Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah), ki se ne izvaja ustrezno. A ne po krivdi RTV Slovenija! Zaradi pasivnosti državnih organov se korak za korakom odrekamo svoji suverenosti, ko odločanje o tem, kaj je v interesu slovenske javnosti, vedno bolj prepuščamo zgolj (tujemu) kapitalu. Tako se je zgodilo tudi pri odločanju ali bo lahko slovenski televizijski gledalec lahko spremljal košarkarski spektakel iz ljubljanskih Stožic ali ne.

In da niti ne odpiram vprašanja glasbe v slovenski medijski krajini, kjer smo že dolgo tega klonili že ob prvem pritisku kulturnih kolonialistov iz tujine. A žal tudi to ni dovolj pomembna tema niti za redno parlamentarno obravnavo, kaj šele za ukrepanje po hitrem postopku. RTVS je očitno usojena na večno reševanje zgolj problema njene vodstvene strukture, običajno pred pomembnimi državnimi volitvami, po tem pa se na probleme RTVS pozabi.
Morda bi bilo pa koristno, če bi se kdaj na kak manifest (ali poziv k stavki) pripisalo tudi zahtevo po zagotovitvi trajne finančne avtonomije RTVS. Takemu zborovanju bi se tudi sam z veseljem pridružil.

Vesel sem vsakršne razprave o problemih RTV Slovenija, tudi tokratne. Žalosti pa me spoznanje, da predlagane rešitve preskopo naslavljajo prave probleme, ki se jih ustvarjalci programov zavedamo že dolgo, javnost pa jih čedalje bolj pogosto opazi tudi v naših programih.