V trenutku se je življenje na ulici ustavilo. Pa v šoli tudi. Vsake toliko se na šoli pojavi kak učitelj, ki pride po gradivo in gradivo za delo, večkrat pa tudi hišnik, tajnica ali računovodja.

Za vse nas je to kar naenkrat prav poseben položaj, okoliščine, na katere nismo navajeni. Postavili smo začasno spletno stran, na katero učitelji nalagajo gradiva po načelu "manj je več", zraven se pa najde še kaj za starše, pa spletna knjižnica, pa kaj za prosti čas. V prvem tednu šolanja na daljavo smo skušali navezati stik z učenci, kar nam je tudi v večini primerov uspelo. Preverjali smo, kakšne možnosti za delo imajo, ali imajo internet in vsaj mobilni telefon, spraševali smo po opremljenosti s tablicami in računalniki. "Štirinajst dni dela od doma pa bomo le zdržali," smo se bodrili. Mineva dober mesec dni, kaj prinaša naslednji, se pa vse pogosteje sprašujemo.

Vsi učenci nimajo primernih možnosti ...

Sorodna novica Ostanimo ljudje

Pedagoški proces na daljavo pri nas dokaj uspešno poteka že od prvega dne. Smo pa naleteli na kar nekaj pričakovanih, pa tudi nepričakovanih težav. Sčasoma se je pokazalo, da nimajo vsi učenci takšnih možnosti za delo, kot so sami sprva dejali. Nekateri so se skozi domače delo prebijali zgolj s pomočjo telefona. Nekateri si niso upali niti povedati, da doma sploh nimajo računalnika. Kar nekaj časa je trajalo, da so učiteljice to ugotovile na daljavo. Tovrstne težave smo uredili oz. jih še urejamo. Nekaterim učencem smo posodili šolski računalnik.

Ne morem povedati, kako neizmerno vesel sem, ko nam je za učenko uspelo dobiti modem in tablico, za drugo pa kot donacijo prenosni računalnik. Dobimo še računalnik lokalnega podjetja kot zahvalo za to, da jim je civilna zaščita pomagala z zaščitnimi maskami in dezinfekcijskimi sredstvi. V podjetju menijo, da je treba dobro vračati z dobrim. Verjemite, vse to gre v prave roke. Otrokom, katerih starši si tega v tem trenutku gotovo ne morejo privoščiti. So v socialni pa še kakšni drugačni stiski. Še vedno so med nami dobri ljudje, pripravljeni pomagati, v tej svetovni krizi se tudi pri nas dogajajo zelo lepe zgodbe.

... niti primernih znanj za delo z računalnikom

Sorodna novica Šolske klopi samevajo, v spletnih učilnicah pa je gneča

Računalnik, s katerim razpolaga povprečna družina, je v precej primerih po novem opremljen z urnikom. Za mamo, očeta, mogoče še za sorojenca ali dva. In v pogonu je ves dan. Povrh vsega pa večina učencev za samostojno delo v Wordu, shranjevanje, nalaganje, urejanje in pošiljanje datotek po spletu ni usposobljenih, saj v našem šolskem sistemu, razen pri izbirnih predmetih ali interesni dejavnosti, za osnovno računalniško opismenjevanje ni prostora. Torej nujno potrebujejo pomoč staršev oziroma starejšega brata ali sestre. Če jih imajo in če to znajo.

Nekaterim je na daljavo pomagala usposobiti računalnik tudi šolska računalničarka. Naši šoli je dodeljena od pristojnih v 25-odstotnem deležu, kar pomeni, da jo imamo uradno dve uri na dan. Če njeno celotno mesečno obvezo enakomerno razdelim med zaposlene in učence, ki v tem trenutku tovrstno podporo zelo potrebujejo, je slehernemu na voljo 12 minut na mesec. S takšnim deležem si v tem trenutku, pa tudi sicer, nimamo kaj prida pomagati. Računalničarka je na razpolago učiteljem, učencem, staršem, skratka vsem, ki jo zaprosijo za pomoč, in ne gleda na dodeljeni odstotek, ne šteje ur in v trenutkih prezasedenosti niti ne razmišlja, v kateri steber bomo te ure pisali. Pa drugi učitelji tudi ne. V tem trenutku ni učitelja, ki bi delal zgolj osem ur na dan. Vesel sem, da imam v kolektivu večinoma učitelje, pri katerih še vedno prevladuje načelo zdrave kmečke pameti (ZKP). Bo pa treba sistemsko razmisliti o deležih računalničarjev, saj so ti nespremenjeni še od časov, ko smo na šolah imeli le pet računalnikov in nekaj grafoskopov.

Nekateri imajo specifične težave, drugi mislijo, da so na počitnicah

Sorodna novica Za učence s posebnimi potrebami je pouk na daljavo poseben izziv

Prek raznih Vibrov in Skypov so trnovo pot utirale učiteljice za dodatno strokovno pomoč. Do nekaterih učencev je bilo težko priti. Govorim o otrocih, ki so učno šibkejši, imajo specifične učne težave, motnje pozornosti, motnje avtističnega spektra ipd. in že v šoli v normalnih okoliščinah potrebujejo precej dodatne podpore. Učitelji so precej časa in energije porabili za to, da so se z njimi sploh povezali. Mar mislite, da je ti učenci in njihovi starši niso? Še kako so veseli vsake ure, ko se lahko učiteljica z učencem ukvarja individualno, saj so starši nemočni. Bodisi jih obremenjuje služba bodisi jim je snov višjih razredov osnovne šole že predaleč. V enem primeru se je specialna pedagoginja za dve uri dela na daljavo pripravljala kar pet ur. V drugem primeru je učenec ves vesel, da mu je končno uspelo, poslal učiteljici Wordov dokument z opravljeno domačo nalogo. A kaj, ko je bil dokument prazen ...

Večkrat se verjetno niti ne zavedamo, koliko truda je bilo treba, da je učenec "dostavil" izdelek ali domačo nalogo. Dostikrat bistveno manj, kot da je to opravil. Mama učenca prve triade me je pred kratkim ogovorila. Zelo je zadovoljna s šolsko spletno stranjo s snovjo. A kaj, ko njen otrok za tisto, kar bi sicer opravil v pol ure, porabi kar tri ure. In to ne zato, ker ne bi zmogel. Sama pravi, da se mu doma prav nič ne da. Za šolo je postal prav len in misli, da je pač na počitnicah, le brez prave vrstniške družbe. Učiteljico v šoli je glede snovi vsaj poslušal in tudi ubogal.

Težave tudi za učitelje

Sorodna novica Izvedba mature po presoji zdravstvene stroke ni problematična

Po štirinajstih dneh reševanja težav na daljavo, komunikacije med učitelji, učenci in starši po e-pošti in telefonih smo skušali vzpostaviti varen videokanal. Najprej med učitelji, seveda. Vsaka šola po svoje, enotnega navodila od nikoder. Idej je bilo mnogo, res dobrih rešitev malo. Prvi poskus se je več kot ponesrečil. Nato smo zamenjali aplikacijo. Na prvi videokonferenci je bila prisotna večina. Kmalu so se oglasili nekateri, ki jim ni uspelo vzpostaviti povezave. Oglasili so se tudi nekateri, ki so jo uspeli. Po telefonu, saj nas niso ne slišali ne videli. Mar imamo vsi tako slab internet, so težave drugje, bo tudi pri učencih tako, kako bodo učenci vzpostavili povezave, saj imamo še mi težave? To je bilo le nekaj vprašanj učiteljev ob prvem uspešnem videoklicu. In ja, lepo se je bilo videti v živo po tako dolgem času. Poskusili smo še s tretjo aplikacijo. Rezultat podoben.

Nato pa hladna prha. Razna mnenja z vseh mogočih strani, kako te aplikacije niso varne, kakšni vdori se nam lahko zgodijo (kar se nam je ob upoštevanju vseh varnostnih priporočil že zgodilo), kaj vse nas ob tem lahko doleti, čisto za konec je pa tu še GDPR. Ja, tisti GDPR, ki je v tej ne prav preprosti situaciji še vedno precej nad korono. Ali so vse aplikacije ustrezne za komunikacijo z otroki? Mar ne gre za grob poseg v prostor učenca, starša, učitelja? Vsa ta vprašanja ostajajo odprta, minister Gregor pa nič.

Izobraževalne ustanove bi v teh trenutkih prav gotovo potrebovale enotno, dobro in ustrezno zaščiteno orodje za videokomunikacijo. Gotovo je to tudi eden prihodnjih izzivov za pristojne na MIZŠ-ju. Po dolgem času slišati sošolca, pozdraviti prijatelja, ogovoriti svojega učitelja. In ob tem še videti izraz na njegovem obrazu. Za marsikaterega otroka je bilo to v tem trenutku neprecenljivo. Manjka jim družba, dobrodošla je vsaka topla beseda, spodbuda, pozornost. In mi se najprej sprašujemo, ali in na kakšen način lahko z otrokom stopimo v stik, da jim ne bo kršeno, ne vem kaj vse. Mar niso otroci naše največje bogastvo? Ravnajmo po ZKP-ju. Vendarle živimo v okolju, kjer nekatere preproste vrednote še vedno veljajo.

Preverjanje znanja: Bo ocena izraz ekonomskega statusa?

Sorodna novica Priporočila za preverjanje znanja v OŠ

V tej zgodbi nikakor ne morem mimo preverjanja in ocenjevanja. Na daljavo predstavlja to zelo velik izziv za vse deležnike, saj gre prav gotovo za najtežji del pedagoškega procesa. Kar naenkrat so padle nekatere ovire našega sistema ocenjevanja. Premiki v smer, v katero si prosveta na nekaterih področjih ocenjevanja želi že kar nekaj časa, so se zgodili praktično čez noč. Govorim predvsem o nekaterih nelogičnih omejitvah pri ocenjevanju, ki ne upoštevajo specifike predmeta, so pa za vse predmete enake. Očitno smo za spremembe na tem področju potrebovali korono. Čas bo pokazal, ali lahko katero izmed nujnih sprememb šolskega sistema ohranimo tudi za naprej.

Se pa bojim, da bo na daljavo pridobljena ocena prej izraz socialno-ekonomskega statusa družine in tega, koliko časa imajo starši, da se za šolsko delo ukvarjajo s svojim otrokom in mu pri tem pomagajo. Da bo ocena ne nazadnje odvisna tudi od tega, kako dober računalnik, predvsem pa internetno povezavo imajo doma … Zato učitelji, pri ocenjevanju na daljavo naj vam bo v oporo predvsem ZKP. Nekaj smernic v priporočilih, ki smo jih dobili od pristojnih in strokovne skupine, gre že v to smer.

Vrnili se bomo v drugo realnost, a združeni bomo zmogli

Sorodna novica Kako v praksi poteka učenje slovenskega jezika od doma?

Ne nazadnje bo za vse nas prav gotovo zelo velik izziv vrniti se spet v šolske klopi. Vsi upamo, da še v tem šolskem letu, in ne šele v jeseni. Prav gotovo bodo okoliščine pouka vsaj na neki način prilagojene, kakšni ukrepi nas ob tem čakajo, pa v tem trenutku lahko le ugibamo. Skrb za osebno higieno in umivanje rok bosta po vrnitvi v šoli gotovo prisotna v neki drugi dimenziji.

Verjamem, da smo skupaj sprejeli dani izziv in da bomo z združenimi močmi zmogli in naredili največ kar lahko v danih okoliščinah. Posebno pohvalo si zaslužijo vsi starši, ker se glede na svoje zmožnosti skupaj z nami zelo trudijo, učenci in dijaki, ki se vsak dan znova spoprijemajo z novimi zadolžitvami in nalogami nekje na spletu, prosveta, ki opravlja svoje poslanstvo po najboljših močeh, ter vsi drugi, ki v tem položaju pomagate na kakršen koli način.

Na prvem mestu v tem trenutku naj bo zdravje posameznika. Ko smo v dvomu in se v tem koronakaosu več ne znajdemo, je najbolje, da se za trenutek ustavimo, umirimo, nekajkrat globoko vdihnemo, nato pa se odločimo in ravnamo po zdravi kmečki pameti.