Pod črto takšne trditve prinesejo ogromno vprašanj – denimo, kaj sploh je narodnost, pomislekov – smo sploh lahko ponosni na nekaj, kar je zgolj splet naključij, in opomb – da je narodni ponos lahko zelo povezovalen in ploden, vse dokler ga ne utemeljujemo na podlagi primerjav in vrednotenj različnih narodov. Res, svojo narodnost lahko sprejmemo kot dejstvo, celo popolnoma stoično, tudi v športu.

Šport je del države, od česar ni odvisno le, kako je v danem sistemu urejena športna politika, torej kako država vpliva na šport, pomembno je tudi, kaj šport pomeni za državo. Poleg pomena "nacionalnih športov", ki močno vplivajo na stanje duha v družbi, je tu še šport kot državni statusni simbol, s katerim se lahko izkazuje moč na mednarodni ravni. Hladna vojna je bila izrazit, skoraj karikiran primer, kako zelo politično je mogoče obarvati športna tekmovanja. Čeprav se je končala v prejšnjem stoletju, so športna tekmovanja in prireditve tudi danes še kaj več kot zgolj "športna".

Športnikom je država, ki jo zastopamo, določena s časovno-prostorskimi okoliščinami, v katerih živimo. Tako je običajno samoumevno, katera je "naša", nato pa se pozabimo vprašati, kaj pomeni, da jo "ponosno zastopamo". Če to pomeni zastopati državo, ki skrbi za temeljne človekove pravice in poleg tega zagotavlja še kaj več, ki ščiti vrednote, utemeljene na pravičnosti in solidarnosti, v kateri so sistemi (ne le športni) funkcionalni in obče dostopni, smo lahko tisti, ki smo deležni teh privilegijev, upravičeno ponosni. Nasprotno pa se velja vprašati, ali želimo biti brezpogojno ponosni na državo, v kateri je prej našteto podleglo erodirajočim silam pohlepa in mračnjaštva. Naloga športnika sicer ni pojasnjevanje svojih svetovnih nazorov, vseeno pa je pričakovano, da zna, če svoj "višji cilj" v športu utemeljuje s svojim narodom ali svojo državo, tudi pojasniti, zakaj.

Mimo politično-ideološke konotacije je biti del reprezentance vsakemu športniku v čast. V idealnem primeru pomeni zastopati neko delujočo enoto, obenem pa zagotavlja občutek pripadnosti. Poleg institucionalne podpore pa je tu še občinstvo, ki navija za … "naše". Dejstvo je, da zastavica in tričrkovna oznaka ob našem imenu določata, čigave podpore si najverjetneje lahko obetamo. Tako kot pri narodnem ponosu pa tudi tu spoznamo, da gre za a priori simpatijo. Glavni razlog ni prav nič vzvišen, pomembnejši od domovinskih čustev so mediji. Ti namreč domače športnike predstavljajo veliko bolj večplastno kot konkurenco, ki ima zgolj ime, priimek in štartno številko. Navijači se z njimi tako lažje poistovetijo. Obenem veliko prispeva tudi jezik športnih medijev, ki je, milo rečeno, pristranski. Podzavestno tako "naši" postanejo veliko bolj simpatični, ker pa največkrat govorijo tudi isti jezik kot njihovi navijači, so jim tako še bolj dostopni. Ne le zaradi boljšega razumevanja, med vrsticami pogosto neizvirnih odgovorov na pogosto neizvirna vprašanja se tako da razbrati tudi kakšno dodatno sporočilo. Tradicionalni mediji pa niso edini vir informacij, s pomočjo katerih si občinstvo ustvari bolj ali manj fragmentirano podobo nekega športnika. Na socialnih omrežjih si športniki vprašanja in odgovore krojimo po svoje, vsakemu kritičnemu gledalcu smo na voljo v presojo. S tem se odpira tudi možnost, da nismo "naši" samo zato, ker smo sodržavljani.

Čeprav smo na mnogih področjih že presegli delitve na "naše" in "vaše", takšna nadnacionalna miselnost v športu verjetno še dolgo ne bo sprejeta. Kvazioblika tega so sicer klubi in ekipe z močno podporo zasebnih vlagateljev. Vseeno pa to ni rešitev, ker so tega upravičeni le športi, ki se izkažejo za dovolj dobičkonosne. Ekipe tudi bolj izjemoma vlagajo v športnike od samega začetka, priložnost dobijo predvsem športniki, ki so se že dokazali. Tako je smiselno, da šport ostane pod institucionalnim okriljem – dokler obstajajo, ga pač zagotavljajo nacionalne države.

Možno pa je nadnacionalne vrednote usvojiti v športni kulturi, kjer ni le sprejemljivo, ampak celo pričakovano, da navijači, ozaljšani z državnimi simboli, vzklikajo domoljubne parole. Šport je veliko bolj zanimiv in ima večji pomen, če ga gledamo kot predstavo, ne kot boj "naših" proti drugim. Od navijača kritična izbira favoritov sicer terja nekaj več truda, a je zagotovilo, da so tisti, ki jim namenja svojo pozornost, tega res vredni. Za nas športnike pa je to izkaz spoštovanja in priznanje temu, kar smo – ker v resnici nismo nikogaršnji.