Dan po objavi izidov drugega kroga predsedniških volitev v Srbiji je bilo v Bruslju čutiti predvsem nelagodje, zadrego. Predvsem zaradi tega, ker so Unija in njeni predstavniki včasih tiho, včasih pa malo bolj na glas, podpirali Borisa Tadića na vseh zadnjih treh volitvah, na katerih se je pomeril z Nikolićem.

In če je prej bilo jasno rečeno, da nacionalističnim pristopom ne bi smeli segati v roke, so sporočila zdaj delno spravna, poudarek je na previdnosti, pričakovanjih - "počakajmo in bomo videli." Slišati je bilo stališča, da je Nikolić pred volitvami in Nikolić po njih povsem druga oseba. Pri čemer o Nikoliću kot ga poznamo, o njegovi nacionalistični retoriki, ki je do zdaj po svoje krojila dejstva, razburjala in rojevala zgražanje, sploh ni več govora.

Še včerajšnji dvomi, razlogi za skrb so preprosto izpuhteli. Nikolić v Bruselj prihaja 12. junija.
Ne glede na to, da se Bruselj ne namerava ukvarjati s tem, kdo vse bo sedel v novi srbski vladi, je povsem jasno, kakšno usmeritev si želijo tam videti. Kljub širitveni utrujenosti, ki jo lahko še tako zanikajo, a se vedno znova pojavi v taki ali drugačni obliki zadržkov, vprašanj, dvomov. Srbija je na poti k evropskim integracijam, a zdi se, da po tistem lanskem menjavanju predsednikov vlad v Grčiji, Italiji a la Merkozy, zdaj preprosto ni več tovrstnega zaleta za vmešavanje v notranje zadeve. Kaj je prinesla sprememba oblasti v Grčiji? Spremembe?

No, nedvomno so razmere še bolj zapletene. Prav zato očitno ni več prave volje "pomagačev", ki bi skušali urejevati stvari po svoje. Tudi pristopi, s katerimi je Bruselj z nekakšnimi diplomatskimi sankcijami deloval s pokojnim Jörgom Haiderjem, ko je ta sodeloval v avstrijski vladi, so danes razumljeni kot neustrezni. Še najdlje gre politična zgodba o Madžarski.

Izstop iz sence
Srbski novinarski kolega, ki sem ga v začetku tedna mimo grede povprašal, kaj zmaga Nikolića pomeni za srbsko evropsko pot, me je čudno pogledal, zmajal z glavo in silno preprosto odgovoril: "Nimam pojma." Tomislav Nikolić, ki si je v svojem političnem življenju izbral že marsikaterega neprimernega zaveznika, naj omenim le Vojislava Šešlja, in izgovoril že marsikatero politikantsko puhlico, bo zdaj v središču pozornosti. Do zdaj ni bilo tako, kar pa ne velja za njegovo politiko. Ta je bila ves čas v ospredju. Vedno znova se je predstavljala kot nepravičnost mednarodne skupnosti pri razumevanju srbskega odnosa do Kosova.

Tudi zato prejšnji predsednik Tadić ni mogel storiti večjih, daljnosežnejših korakov za izrazito izboljšanje regionalnega sodelovanja. Prav dobri regionalni odnosi, gospodarski in politični, s sosedami so pogoj za napredek Srbije na poti v Unijo. Priznanje Kosova? O tem nihče ne govori kot o pogoju, konec koncev je tudi 5 držav EU-ja odločilo, da te države ne priznajo in v tem pogledu se stvari ne premikajo. Nikolić je že večkrat napovedal pregled dosežkov dialoga s Kosovom, ki poteka pod okriljem Bruslja, pri čemer je dejal tudi, da ne namerava priznati sporazumov, ki so bili sklenjeni v dialogu. Med temi je nedvomno najbolj pomemben in nemara najbolj problematičen tisti o regionalnem nastopanju Kosova. Država namreč na regionalnih srečanjih nastopa pod imenom Kosovo, ki mu je dodana zvezdica z opombo, da ta zapis ne prejudicira statusa.

Evropska komisija bo naslednje poročilo o napredku Srbije v EU objavila jeseni. V njem bo očitno že na podlagi vidnih usmeritev predsednika Nikolića in srbske vlade lahko ocenila, ali je Srbija dosegla zadosten napredek za začetek pristopnih pogajanj. Zelo pomenljiva je bila izjava, ki sta jo podpisala predsednik Evropskega sveta Herman Van Rompuy in šef Evropske komisije Jose Manuel Barroso. "Predsednika Nikolića močno spodbujamo, naj še posebej odločno nadaljuje, da bi dosegel napredek, ki bi Evropski komisiji omogočil, da priporoči začetek pogajanj, Evropskemu svetu pa, da sprejme to odločitev." Spodbuda, ki daje jasno vedeti, da Evropa opazuje in čaka, da se Nikolić v političnem (državniškem) smislu razgali.
Iz Bruslja za MMC