Novinarji smo imeli te dni lep festival, delno sicer imenovan tujejezično, a v slovenskem delu njegovo ime sporoča: "Naprej!" Na njem se novinarji v glavnem pogovarjajo o tem, zakaj gredo mediji nazaj.

In res; naklade padajo, gledalstvo in poslušalstvo se manjša. Da so slovenski mediji kot panoga v krizi, že dolgo ni novica. Še manj pa je novica, da na obzorju ni zdravila. V javnosti je zasidrana podoba, da so mediji nekaj povsem nepotrebnega. Novinarstvo tako spada v kategorijo poklicev, ki bi jih z lahkoto pogrešali. Podobno kot raziskave javnega mnenja na družboslovni strani, ali kot inženirje embalaže na proizvodni.

A nihče se resno ne vpraša, kakšen bi bil svet, ali vsaj Slovenija, brez medijev. Bi se resnično spremenil v pastoralno pokrajino medu in mleka, kot trdijo eni, ali bi se zrušil vase v anarhiji, kot prerokujejo drugi. Resnico, s katero naj bi se mediji ukvarjali, bi bilo sorazmerno preprosto ugotoviti; splošna novinarska stavka bi pokazala, kakšno je življenje brez medijev. A novinarji žal nismo zdravniki. Nismo ne tako organizirani, ne tako odločni, ne tako družbeno cenjeni, a s tega mesta seveda ne bomo zatrdili, da tudi ne tako pomembni. Vendar se splošne novinarske stavke ni za bati – ne za veseliti.

Kljub mogoče nekoliko smešnemu imenu našega festivala Naprej pa se zdi, da slovensko novinarstvo resnično napreduje. Vedno več je razkritij nečednosti, kriminala, dvojne morale in preprosto barabij, ki jih v medijih razkrijejo novinarji. Akademska debata sicer lahko teče v smeri, ali smo za razkrivanja nečednih rabot resnično poklicani samo mediji … mogoče je medijska vloga pri nadzoru demokratičnih procesov in institucij včasih le vzeta preveč dobesedno ... A zanimiva bi bila primerjava med številom zlikovcev, ki jih je za zapahe poslalo slovensko novinarstvo, s številom tistih, ki jih je zaprla slovenska policija.

Obstaja pa še ena plat novinarstva; po svetem prepričanju pišoče manjšine novinarstvo ni samo kriminalistična preiskava. Prav toliko kot opozarjanje na napake ekonomsko-političnih elit je tudi branjenje razuma in omike pred napadom banalnosti in pritlehnosti. Novinarji so tako varuhi lepega in vzvišenega kot tudi varuhi umetnosti in jezika.

Pa vendar … čeprav je sveti gral novinarstva - razkritje večine svinjarij in uravnoteženo poročanje o obeh polih politike - že skoraj dosežen, je bralstvo, poslušalstvo in gledalstvo nezadovoljno in upada. Zakaj?

Celi štabi v medijskih hišah se ukvarjajo s problemom in na plan so prišli z inovativno rešitvijo, ki se ji reče: še več reklam! A le malo medijskih analitikov išče težavo na drugem koncu palice. Torej: kaj če se ni toliko spremenilo oziroma poslabšalo slovensko novinarstvo, kaj če so se spremenili, in to dramatično, slovenski bralci, gledalci in poslušalci? Zaljubljenci v nove medijske tehnologije navdušeno prikimajo. Cele razprave so napisane o vplivu Facebooka, Čivkališča in drugih pogruntavščin na globalno informiranje - ki je s tem tehnološkim prebojem dobesedno odpihnilo stare medije, v katerih se trudimo ustvarjati hodeči dinozavri.

A čeprav je to res, poglejmo spremembo bralca, gledalca in poslušalca še na drugi ravni … Sodobna tehnologija uporabnika v tisočinki sekunde informira tako kakovostno, kot ga mi ne bomo nikoli, hkrati pa ga postavi še za središče vesolja. Njega in njegov krog prijateljev. Sodobni človek, popoln v razumevanju vsega in s strahotnim dostopom do informacij, absolutno ne more dovoliti, da bi mu informacije ne le posredoval, temveč predvsem interpretiral nekdo tretji. Nekdo, ki ga celo, oh, groza, niti ne pozna. Tujec. To ni le žalitev njegovega samoljubja, temveč posledično tudi poraz mreže socialnih medijev. Sodobni uporabnik tako informacije v celoti razume, predela in uporabi, ob tem pa jih pogosto s prijatelji, znanci in somišljeniki tudi ustvarja - kar pa je visoka maša manipulacije.

Proti industriji manipulacij se klasični mediji ne moremo boriti in medtem ko se revolucionarna mladina kiti s politično in ekonomsko neodvisnostjo digitalnega pretoka informacij, služijo vrhovnemu gospodarju vdano, kot mu klasični mediji ne bomo nikoli. In zato se jih hoče ta posledično tudi znebiti - oziroma zbanalizirati v oglasne panoje.

Zaradi naštetega nagrada naši sodelavki Nini Zagoričnik, zaradi katere za časa njene novinarske kariere ni šel sedet prav nihče, v resnici osmišlja ime novinarskega festivala: Naprej-Forward. Novinarstvo niso teme, ne zgodbe, ne mediji, ne njih lastniki. Novinarstvo je predvsem drža.