Kaj pa takrat, tukaj in zdaj? V konkretni situaciji, v tisočinki sekunde, ki zahteva od tebe učinkovito, pravično, pedagoško, z razvojno psihologijo podprto in nesporno pravilno reakcijo? Kdo ve, kako bi pametne glave reagirale takrat? Kaj bi takrat usmerjalo njihove reakcije? Najnovejša spoznanja razvojne psihologije? Sinteza znanstvenih spoznanj učinkovitih postopkov v primerljivih situacijah? Zakon o upravnem postopku? Vzgojni načrt šole? Zdrava pamet ali zgolj intuicija? Ja, po bitki ni težko biti general. A vendar – tako osamljen in bos, kot se lahko znajde učitelj v vzgojnem delovanju, se znajde le malokdo.

28 učencev, 28 zahtev, posebnosti, pričakovanj, prilagoditev. In le 45 minut. 1,6 minute na posameznika. V tem času je treba potešiti otrokovo radovednost (ali pa jo vzbuditi), zadovoljiti njegova pričakovanja, preusmeriti negativno energijo ("šola je res beda") v pozitivno, odgovoriti na kopico vprašanj in se opredeliti do vse pogostejših opazk, zasmehovanj, ignoriranja ali zgolj "izražanja individualnosti" s cviljenjem, kruljenjem, lajanjem in plazenjem po tleh, bobnanjem po mizi, tekanjem po razredu, nagajanjem sošolcem, hranjenjem med poukom, neprestanimi potrebami po lulanju, metanju papirčkov po razredu, zamahovanju s šestilom ...

Če bi v eni od naštetih situacij sodeloval le en učenec, bi bilo moteče, lahko tudi nevarno. Kaj pa, če je v razredu 5 ali 6 takih? "Veste, moj otrok je poseben. Morate razumeti ..." pojasnjujejo, opravičujejo in zagovarjajo starši. "Veste, popolna inkluzija je najbolj human način delovanja neke družbe," me prepričujejo drugi.

Seveda razumem, kako ne bi. Vsak je individuum. Tudi jaz. In tudi humano družbo si želim zagotovo. Ampak – neke osnovne norme pa še vedno veljajo, kajne? V skupini! Vrednote? Naj bi!

Saj ne pričakujem absolutne tišine v razredu in strahospoštovanja le zato, ker sem učiteljica. Vendar – pričakujem preveč, če se mi ne zdi primerno, da otroci med poukom žvečijo in pokajo z balončki? Da spoštujejo in upoštevajo osnovna pravila komuniciranja? Da recimo v 5. razredu zmorejo uravnavati svoje fiziološke potrebe na 45 minut? Da pričakujem vsaj trohico obzirnosti in vsaj kanček empatije? In ne le družina, za katero je še do neke mere razumljivo, tudi družba takšno vedenje tolerira. Toleranca do specifičnih napak in ravnanj, ki izhajajo iz motnje, je zapisano v marsikateri odločbi. Pa nimajo vsi odločbe. Eni so le delikventni patološki narcisi. Oprostite, razumem, da dislektik zamenjuje d in b (poenostavljam) in toleriram, ampak – do katere mere naj razumem in toleriram cviljenje, kruljenje, kričanje, zmerjanje, fizično in psihično nasilje?

Moj odgovor je preprost: do nobene! Določena pravila, osnovna pravila sobivanja so enaka za vse. Ne glede na individualne posebnosti in izjemnosti. A bi si jaz lahko privoščila, da bi recimo staršu na roditeljskem sestanku čez pol učilnice zabrusila, da je neodgovoren bedak, ki o vzgoji otrok nima pojma, in da je totalna škoda, da ima tega otroka, kaj šele, če jih ima kaj več? Kar slišim vas, kako se zgražate, me obsojate, če že ne kar linčate (saj se zgražam tudi sama, da sem si kaj takega sploh izmislila in zapisala). Zakaj bi torej pri 8-, 9-, 10- ali 11-letniku veljala takšna toleranca? Kaj jih ne učimo za življenje? Kdaj v življenju bo lahko rekel šefu, da je beden, da on tega ne bo delal, ker je brez veze, kdaj bo lahko sodelavca udaril, ker mu je lansko leto butnil zvezek, da je padel na tla. In ne, niso "premajhni", da bi to razumeli in upoštevali! Osnovna pravila bi pravzaprav morala biti pridobljena že pred vstopom v šolo in bi se z razvojno stopnjo potem le še smiselno nadgrajevala.

Resnično si želim videti smisel v popolni inkluziji, kakor si resnično želim, da bi vsem otrokom uspelo. A – roko na srce – nekaterim lahko uspe le v drugačnih pogojih. In z drugačnimi pogoji ne zanikamo njihove individualnosti, ne zanikamo njihovih kognitivnih sposobnosti, ne zanikamo njihove biti. Če bi resnično želeli vsem otrokom dobro, potem jih ne bi na vsak način silili v "normalno" šolo.

Tako nadpovprečni kot tisti s primanjkljaji v tej šoli stagnirajo, pogosto celo nazadujejo. To ne nazadnje dokazujejo tudi vsakoletni rezultati nacionalnega preverjanja znanja, na katere strokovnjaki že kar nekaj časa opozarjajo, zgodi pa se nič. Okostenel "normalni" šolski sistem je preveč tog, hiperreguliran in zato Učitelji (velika začetnica je namenska) vse prevečkrat izgorevajo. Država bi morala poskrbeti za enakovreden izobrazbeni standard z različnimi šolami ali oddelki. In z različnimi strokovnjaki. Takimi, ki znajo z gluhimi, slepimi (ja, to imamo), takimi, ki znajo z otroki s primanjkljaji na spoznavnem, čustvenem, socialnem ali katerem koli drugem področju. Evidentno se tega ne da narediti kar tako, na povprek, v senci varčevalnih ukrepov, nižanju odstotka BDP-ja za izobraževanje, apeliranju na učiteljevo poslanstvo, pedagoški eros in etos in inkluzijo za vsako ceno.

Nemogoče je, da bi učitelj predmeta obvladal vso specifiko posebnih potreb, saj so še specialni pedagogi usposobljeni glede na področja. In ne, pomoč ni učinkovita. Trikrat ena ura na teden pri specialnem pedagogu, preostalih 20 do 25 ur na teden pa pri učiteljih različnih predmetov. In pri tem je celo največje zlo biti učitelj, zdaj bi vsi morali biti navduševalci. Naložimo učiteljem še kaj, zagotovo bodo ohranili navdušenje in ga prenašali dalje! In ne nazadnje - se kdo vpraša, koliko otrok je vsak dan prikrajšanih za kakovosten pouk, ki ga nekateri nenehno rušijo? Verjetno ne, kajti o tem "povprečju" nihče več ne govori, nikogar več ne zanimajo, oni so le tam. Za številko. Normativ. Svet se vrti le še okoli individualnih potreb. Če se pa ne, sledi prijava na inšpekcijo. Velikokrat neutemeljena. Po odločbi inšpektorja, ki ni našel nepravilnosti, niti pomanjkljivosti, sledi (zdaj vedno bolj "moderna") kazenska ovadba.

Pred leti sem prebrala izjavo nekega svetovalca: "V posamičnih žalostnih zgodbah sem podprl nekatere centre, da se nimajo česa bati, še najmanj pa razvpitih odvetnikov... Ko šole naredijo, kar so dolžne in kar lahko, ni razloga za strah...". Ne bo držalo! Tudi, ko narediš vse in še več, te lahko doleti kazenska ovadba. Nekaterim je res vseeno, ali je upravičena ali ne. Agonija ovadenega je pa čisto prava.

V predvolilnem času je po spletu zaokrožila peticija vsem političnim strankam, naj se vendarle izrečejo glede svojega odnosa do šolstva pri nas, tudi SVIZ je na vse stranke naslovil konkretna vprašanja glede izobraževalnega sistema. Med vsebinami, ki jim stranke in kandidati za poslance namenjajo pozornost, je žalostno in skrb vzbujajoče malo prostora za šolstvo, čeprav je eno od najpomembnejših področij za prihodnost slovenske države in državljanov. Malokdo se je odzval, celo podpisov peticije je smešno malo. Zato kakšnih konkretnih sprememb ni pričakovati. Še naprej bomo zdaj eni, zdaj drugi le generali. Po bitki.

^{Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.}