"Širitev se je utopila v soseščini," mi je pred dnevi dejal neki evropski diplomat, ko sva se pogovarjala o zanimivem formatu pogovorov na neformalnem zasedanju zunanjih ministrov v Rigi. Takrat so države kandidatke s članicami govorile o dogajanju v soseščini, torej o sosedski politiki, ki načeloma ne zajema prihodnjih članic Unije. Vse skupaj je več kot očiten dokaz trenutnih želja, najsi bo to odgovornih v Bruslju ali v kateri izmed posamičnih evropskih prestolnic. Namreč, da si niti ne želijo širitev.

In najbrž je to kar pravi odgovor na vprašanje, kaj je ukrajinska kriza prinesla v širitveno razpravo. Več kot očitno je namreč ustvarila ozračje bistveno večje previdnosti, kot smo ji bili priča pred tem. To ni razvidno le pri širitveni, temveč tudi pri sosedski politiki. Nobenih obljub, nobenih napovedi. Vse je osredotočeno na uresničevanje tehničnih podrobnosti, preverljivosti, nobenih pravih političnih sporočil od Evropske komisije, ki je obljubljala, da bo izrazito politična. In da bo velika pri velikih rečeh in majhna pri majhnih. Uganite, kje je širitev.

Še najbolj politična je bila izjava visoke zunanjepolitične predstavnice EU-ja Federice Mogherini, ki je nehote govorila o Makedoniji. Se pravi, da je državo poimenovala po ... no, njenem imenu. In se nekaj dni pozneje opravičevala, da je dejanska mislila FYROM, se pravi kratico, ki pomeni Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo. Smešno, če ne bi bilo žalostno.

Odločenost pomagati državam, ki si dejansko želijo približati Uniji, je ta čas usmerjena predvsem v zahodni Balkan, kjer je obenem še vedno največ interesa za priključitev EU-ju. V izmenjavi vprašanj z Evropsko komisijo na včerajšnji opoldanski novinarski konferenci smo najprej obdelali tiste, ki ne želijo v EU, torej Islandce, nato pa še tiste, ki si tja neizmerno želijo, v tem primeru prebivalce Kosova. Ti so v zadnjih mesecih sprožili pravi preplah v več državah Evropske unije, predvsem pa na Madžarskem, v Avstriji in seveda Nemčiji, ko so množično zapuščali svoje domove v iskanju boljšega življenja. Seveda, EU se mora zavedati, da ima znotraj evropske celine tudi težave tretjega sveta. Nerazrešena politična, socialna in etnična vprašanja.

V zadnjem tednu smo v Evropskem parlamentu slišali številne spodbudne besede, a obenem tudi številne očitke o tem, kaj vse je narobe v državah, ki se skušajo približati EU-ju. Evropska unija očitno prepušča iniciativo drugim, se pravi tistim, ki so na drugi strani meja EU-ja. Kandidatkam, sosedam. Pa tudi popolnoma tretjim državam. Kako drugače naj si razlagamo dokument Evropske komisije, ki je nastal pred dnevi in naj bi na novo začrtal smer evropski sosedski politiki. Tam preprosto piše, da bo treba pri nadaljnjih odločitvah o tem, katero od sosednjih držav povabiti bliže evropskim integracijam, upoštevati tudi stališča njihovih sosed.

Nekakšen posreden ruski veto, ki ga nekateri razlagajo s tem, da se je nemara EU v zadnjih mesecih marsikaj naučil. Zdaj je pristop do sosed diferenciran, raznolik, spremenjen predvsem v tistem delu, ki govori o tem, da je treba upoštevati lokalne posebnosti, očitno tudi posebne odnose. "Več dovzetnosti za drugačnost, posebnost", se menda reče temu.

Kar je razvidno iz nove strategije, je tudi to, da je Unija očitno prepoznala tudi svoje napake, ki so se verjetno najbolj izrazile na primeru Ukrajine. Približno leto dni po priključitvi Krima Rusiji in nekaj mesecev pred novim vrhom Vzhodnega partnerstva, ki bo po Vilni pred poldrugim letom maja letos v Rigi. Ker je Ukrajina trenutno to, kar je, se neuradno že piše nova zgodba o napredku zaradi privlačnosti evropskega projekta. Ironiziram, seveda, ampak povsem možno je, da boste v prihodnjih mesecih slišali kaj o otoplitvi odnosov z Belorusijo, ki naj bi z dogovori v Minsku med Rusijo in Ukrajino odigrala pomembno vlogo, ki jo v EU-ju zelo cenijo.

Evropa se je v zadnjem letu in pol močno spremenila. Rusija je v tej zgodbi osrednji imenovalec. Bila je tam, prav tako s Putinom, ko se je Nato začel spreminjati. Se pravi, po tistem vrhu v Bukarešti, ki mu je sledila rusko-gruzijska vojna. Evropa je zdaj dobila svoj nauk. Speči, zamrznjeni konflikti pa so najbolj očiten dokaz ruske politike obvladovanja strateškega sosedstva s silo. Države, ki nimajo nadzora nad svojim ozemljem. Gruzija, Moldavija, Ukrajina. Ne nujno v tem vrstnem redu. Temu konec koncev lahko dodamo tudi Armenijo in Azerbajdžan, ki sta v "večnem sporu" glede Gorskega Karabaha.

Evropska unija se po vrhu Vzhodnega partnerstva v Vilni, po zaostritvi razmer v Ukrajini in poslabšanju odnosov z Moskvo obrača navznoter in razmišlja o napakah. Ni nujno, da se je iz teh kaj naučila, a razprava poteka. Ključno vprašanje v EU-ju pa tudi sicer vseeno je, kako se je z vsemi temi avanturami, sankcijami Zahoda, padcem cen energentov spremenila Rusija. Ste se danes že vprašali, kje je Putin?