Zdelo se je, kot da se mu je uspelo upreti skušnjavi predsedniške vzvišenosti in intelektualne superiornosti. Morda je k občutku prispevalo tudi to, da si je moral tokrat v New Yorku vrata odpirati sam, v družbi dopisnikov slovenskih medijev pa se je znašel brez spremljevalcev, ki so nekoč skrbeli za njegovo dobro počutje.

Türk je veliko bolj kot na predsednika, ki je ljubil protokolarni cirkus, spominjal na priljudnega slovenskega veleposlanika pri Združenih narodih v romantičnih poosamosvojitvenih devetdesetih letih, polnih optimizma in entuziazma. Pozneje je, kot takrat predsedujoči Varnostnega sveta, znal, med drugim, izvrstno komunicirati tudi z novinarji, česar se "patroni" dopisniške skupnosti pri Združenih narodih še danes spominjajo.

Türk je sicer v New Yorku vodil okroglo mizo Komisije za socialni razvoj; gre za eno od neštetih komisij pri Svetovni organizaciji, ki se ji tudi slovenskimi dopisniki ob kakšni drugi priložnosti ne bi pretirano posvečali. Čeprav je Türk okroglo mizo komisije celo vodil, se seveda v New York ni potrudil priti samo zaradi tega; in tega niti ni pretirano skrival. Mimogrede, stroške obiska je kril Madridski klub - združenje nekdanji predsednikov in predsednikov vlad, katerega član je.

Njegov uvod o pomenu Komisije za socialni razvoj je seveda izzvenel zgolj kot napol preslišano ogrevanje pred edino pravo temo, zaradi katere smo prišli, njegovo kandidaturo za generalnega sekretarja Združenih narodov. Türk se zaveda, da seveda tudi pravi "timing" razkritja kandidature ni brez pomena. Očitno se je odločil, da svojo ambicijo uradno razkrije med prvimi, saj bo, ko bodo med diplomati zakrožila tudi druga imena, bitka za pozornost zagotovo težja. Hkrati bodo že prvi namigi in neuradni odzivi zanj dovolj jasno znamenje, ali se ima sploh smisel lotevati tako zahtevnega projekta.

Türk opozarja, da je slovenska vlada podprla le njegovo idejo o kandidaturi, uradne kandidature seveda še ni. Priznava, da podpora predsednice vlade v Ljubljani zagotovo povečuje zanimanje zanj, prav tako pomaga logistika slovenske diplomatske mreže. Toda ali bo ostalo zgolj pri besedah podpore ali pa se morda nekoč, če se izkaže, da so Türku zvezde naklonjene, doma najde tudi kaj več od besed? O tem je ta čas preprosto prezgodaj, do uradne kandidature je še dve leti, kar je v slovenskih političnih razmerah nedoumljivo dolgo obdobje.

Nobenega dvoma ni: podpora slovenske vlade Türku je bila politična odločitev, tako kot je bila politična odločitev nepodpora Lojzetu Peterletu pri njegovi kandidaturi za generalnega sekretarja Sveta Evrope. Z zunanjega ministrstva je slišati, da se je bilo preprosto treba odločiti: ali Peterle ali Türk, ker si "mikro" Slovenija v mednarodni areni dveh kandidatur takšnega formata ne more privoščiti in še manj dobiti. Kot rečeno, vsaka odločitev vlade je politična in nobenega dvoma ni, kakšna bi bila, če bi imela ta čas Slovenija vlado desne provenience.

Tudi po povedanem v New Yorku Türk stavi na tako imenovano vzhodnoevropsko skupino držav, ki naj bi bila na vrsti za generalnega sekretarja. Priznava, da sicer ni pravila, da bi moral tokrat res priti iz Vzhodne Evrope, a nobenega dvoma ni, da verjame vanjo, sicer kot racionalen diplomat in politik o kandidaturi sploh ne bi razmišljal. Iz svojih izkušenj dela v Združenih narodih ve, da je skupina znana po neenotnosti, celo iracionalnosti, čeprav se mi zdi, da mu je za izrečeno besedo žal, in doda, da se je v vsakem primeru v njej dobro počutil.

Ob teh besedah sem se ponovno ujel v misli, kako zviška so nekoč slovenski politiki gledali na Vzhodno Evropo, pa Višegrajsko skupino, da ne govorim o nekdanjih članicah skupne države; kako polni "zgodbe o uspehu" smo bili in kako je slovenska politična elita potrebovala samo dobri dve desetletji, da sebi in drugim dokaže, da upravljanje države ni šala. Za to, tega smo se zdaj že naučili, četudi letno ustvarimo za srednje veliko multinacionalko, je potrebnega veliko znanja, nadarjenosti, strpnosti, modrosti, izkušenj …

Türk je seveda tudi v New Yorku pričakoval vprašanje o ne preveč laskavi oceni ameriškega veleposlanika Mussomelija glede njegove primernosti za kandidaturo. Kot iz puške je izstrelil, da gre za osebno mnenje, do katerega ima vsakdo pravico. A četudi vzamemo v zakup, da je morda Mussomeli, ne prvi in najbrž ne zadnji ameriški veleposlanik, podlegel skušnjavi in s krampom posegel v domačo politiko gostiteljice, še vedno ni popolnoma jasno, ali je šlo za njegovo osebno kaprico ali je po naročilu iz centrale zgolj prenesel sporočilo …

Danilo Türk je prepričan, da Washington do njegove kandidaturi še nima stališča, na srečanje z nami je prišel s sestanka z ameriško veleposlanico pri ZN-u Samantho Power. Ben Rhodes, pomočnik predsednikovega svetovalca za nacionalno varnost, je imel 29. januarja na novinarski konferenci na temo Türka in Mussomelija povedati le to, da ne ve, zakaj sploh gre. Prav tako v New Yorku noben drug diplomat o kandidaturi ne daje uradnih izjav. Za te je preprosto prezgodaj, kdor v tem trenutku operira z imeni in špekulira na podporo enemu ali drugemu, je lahkomiseln ali škodoželjen, poudarjajo tukajšnji diplomati.

Danilo Türk in tudi slovenska diplomacija sta seveda zaradi popolnoma pragmatičnih razlogov pripravljena Mussomelijeve besede čim prej pozabiti. A ne bo presenečenje, da bo tudi brez Mussomelijeve pomoči iz domačih logov prej ali slej priletelo novo "darilo" o Türkovem domnevnem sodelovanju v "rabotah" jugoslovanske komunistične nomenklature. Ta, vsaj takšne so tukajšnje ocene, bi pri kom v Washingtonu morda lahko naletela na plodna tla.

A visoka politika je polna presenečenj, ki z življenjem navadnih smrtnikov na srečo nimajo veliko skupnega. V pritličju palače na Vzhodni reki visijo portreti generalnih sekretarjev, med njimi tudi nekdanjega avstrijskega predsednika Kurta Waldheima, ki je bil prvi človek ZN-a v sedemdesetih letih. V času torej, ko se je veliko ljudi brez dvoma še zelo živo spominjalo njegove medvojne dejavnosti v wermachtu na Balkanu. Pa je vseeno postal generalni sekretar in o tem, vsaj v njegovem mandatu, nihče ni niti črhnil, celo v jugoslovanskih medijih.

Nekdanji slovenski predsednik se je v bitko za eno najpomembnejših funkcij v mednarodnih organizacijah vključil racionalno, čeprav seveda ni dvoma, da gre za pomemben osebni projekt. Svojo prednost vidi v tridesetletni karieri dela za Organizacijo združenih narodov, čeprav se realistično zaveda, da generalnega sekretarja izbirajo v prestolnicah članic. Pri tem ga čaka zelo veliko zelo visokih ovir in neznank, ki jih ne morejo predvideti niti najbolj izkušeni v poslu: od nič manj ambicioznih, sposobnih in še kaj protikandidatov, ne le iz vzhodnoevropske skupine, do stalnih članic Varnostnega sveta, katerih podpora se nikoli ne zgodi naključno in ima vedno svojo ceno.

Morda ne na zadnjem mestu med ovirami se prav lahko znajde njegova lastna država. Ta ni diplomatska velesila, dr. Danilo Tűrk pa je v Sloveniji vse prej kot nepopisan list. Čas za njegovo kandidaturo morda ni najugodnejši, a okence priložnosti za morebiten uspeh je morda odprto zdaj in najbrž se zanj ne bo ponovilo nikoli. Odločitev, da zgrabi priložnost, verjetno ni bila posebno težka, ne nazadnje je ambicijo komaj prikrival že leta. Če mu morebiti uspe, bo zagotovo tudi v Sloveniji čez noč odkril veliko prijateljev, za katere ni vedel; a kateri so res pravi, bo ugotovil samo, če mu spodleti!