Najprej, dobro plačani in od ljudi odtujeni bruseljski esteblišment se vedno odzove z zamikom in birokratsko. Šele dve leti po padcu banke Lehman Brothers se je Evropa začela ukvarjati z bankami in evrom. Že 2013 so prvi čolni nesrečnikov potonili pred Lampeduso, a skupne migracijske in azilne politike še ni in šele ta teden naj bi evropska komisija lansirala nove rešitve. In dalje: politične volje, da EU preživi, je iz krize v krizo manj, močnejši pa so nacionalistični glasovi.

V ozračju nezaupanja, napol skrivnih sestankov potencialnih članic imaginarnega minischengena, ki Grčiji prek medijev, tokrat Financial Timesa, grozijo z izključitvijo iz tega območja, so minimalne možnosti, da bi se procesi razpada obrnili. Slovenski prispevek v aktualni "mozaik evropske sreče" so bodeče žice na južni meji. Vzeli smo jim orbanovski prizvok, status škandala, obenem pa je z ograjami na mejah steklo še dodatno metalno omejevanje naroda.

Bruselj in nacionalne vlade so zadnja leta z neukrepanjem odprrli prostor strahu, negotovosti in brezperspektivnosti.

To je igra po notah nacionalizma in populizma. Kako daleč je situacija, kaže seveda tudi to, da EU danes skoraj slavi izide zadnjih regionalnih volitev v Franciji in to, da Marine Le Pen ni uspel zmagovit preboj. Hej, a to gotovo ni bil njen poraz. Tudi zato, ker za uveljavljanje lepenovske politike Francija več ne potrebuje - Marine Le Pen. Ker je dovolj Nicholas Sarkozy. Francija ni izjema. Radikalnost se širše po EU-ju seli v politični mainstream.

Slavje domnevnega poraza Le Penove je zato le dokaz, da smo po pol desetletja kriz še vedno na začetku. Pred EU-osmrtnico, brez konkretnih, daljnosežnih rešitev in dogovora. Dokler gre za koristi skupnega trga, svobode pretoka ljudi, kapitala, dobrin, smo načelno vsi Evropejci. Ko pa gre za solidarno delitev bremen begunske krize in varovanja zunanje meje, bi restavrirali meje in nacionalne države. Ne zmoremo skupne azilne, zunanje, varnostne in številnih drugih politik, smo pa skupaj zaslužni, da je EU-erozija spomenik naše skupne hipokrizije.