Darilo (The Gift, 2015), režiserski prvenec igralca Joela Edgertona, ki ga je tudi napisal in igra eno izmed glavnih vlog, se začne konvencionalno. Simon in Robyn Calem sta mlada zakonca, ki se vselita v prostorno moderno hišo v bogati soseski v dolini San Fernando v okrožju Los Angelesa. Prvič ju srečamo, ko kupujeta hišo. Simon (Justin Bateman) je dinamičen in samozavesten. Robyn (Rebecca Hall) je bolj zadržana. On z dahom zamegli okno in nariše srce. "Osladnež," mu reče žena. To nam na stenografski hollywoodski način pove, da sta zaljubljena.

Ko med nakupom srečata Gordona, znanega kot Gordo (Edgerton), dobimo vtis, da vemo, v katero smer bo film šel. Gordo je Simonov stari sošolec, nervozen človek, ki deluje kot pes, ki se boji, da ga bo nekdo udaril. Naslednji dan Simona in Robyn čaka darilo od Gorda pred vrati hiše. Potem še kupi ribe za njun ribnik. Prihaja na obisk, ko je Robyn sama doma, ampak vedno z dobrim razlogom: prinese seznam lokalnih obrtnikov ali ji pokaže, kako naravnati DVD-predvajalnik.

Njegovo prijateljstvo je vsiljivo. A Robyn je vseeno žal tega človeka, ki je v družbi tako neroden kot ona sama. Ambicioznemu Simonu, ki čaka na napredovanje v službi, pa gre na živce. Po neki nerodni večerji se Simon odloči prekiniti prijateljstvo. S tem se seveda začnejo težave. Nekaj hudega se je namreč zgodilo pred leti, ko sta bila Simon in Gordo v šoli. Gordo tega nikoli ni pozabil.

Ne bom izdal razpleta zgodbe, le opazka, da Darilo uporabi enega standardnih zapletov srhljivk - družina ali zakonski par, ki jih nadleguje nasilnež - in ga popelje v nepričakovano smer. Pri tem tipu filma mora navidezno civiliziran človek najti barbara v sebi, da bi zaščitil družino in dom. Najdejo se tudi filmi, v katerih to junaku ne uspe, ampak tega ne pričakujemo od hollywoodske srhljivke. Edgerton vse obrne na glavo, tako da ni več jasno, kdo je ustrahovalec in kdo žrtev.
V nasprotju z veliko srhljivkami tisto, kar poganja zaplet, prihaja iz samih likov. Skrivnostnost tega filma je v tem, kar bomo izvedeli o tem, kakšna človeka sploh sta Gordo in Simon. Film z nami spretno manipulira, da vidimo Simona kot najstabilnejši lik, in da nas Robyn moti s svojo prizanesljivostjo do Gorda, ko bi celo junakinji srhljivke moralo biti jasno, da s tem človekom nekaj ni v redu. Z nami tako spretno manipulira, da na začetku pravzaprav niti ne opazimo v Simonu sledi čustvenega fašista.

Režiser Edgerton zna spremeniti nedolžne dogodke v nekaj grozečega, kot je na primer ženska zabava za nosečnico, ki z neprimerno, zloslutno glasbo in bližnjimi posnetki zaskrbljenega obraza junakinje postane nelagodna. To, da ne vemo, zakaj je glasba naenkrat takšna ali zakaj je junakinja zaskrbljena, je prav tisto, kar potencira občutek nelagodja. Čeprav so prostorne sodobne hiše že šablona takšnih filmov, Edgertonu uspe izkoristiti prizorišče na kar najučinkovitejši način. Ko v nekem prizoru Robyn omedli in se zgrudi na hodniku v hiši, se kamera počasi oddaljuje od nje skozi ozek hodnik, skozi prazno kuhinjo, čez kuhinjsko mizo, na kateri so jabolčni krhlji; zadnje, kar vidimo, preden se platno zatemni, so vhodna vrata. Premik kamere spominja na Hitchcocka: na filmski način poudari izolirano nebogljenost in ranljivost junakinje v lastni hiši. Zdaj se lahko zgodi kar koli brez prič ali pomoči.

Igralci so dobri od glavnih do najmanjših vlog. Celo temnopolti policist, ki se pojavi le enkrat, pusti vtis. Tudi Rebecca Hall, igralka, ki se mi je vedno zdela brezbarvna, prikaže krhkost ženske, ki živi pod nadzorom moža, in ki jo zguba Gordo gani, medtem ko njena ljubezen do Simona postaja vse bolj problematična.

Še en razlog, zakaj je film nadpovprečni triler, je, da dobro oriše družbo, v kateri junaki živijo; svet, ki je po besedah Simona razdeljen na zmagovalce in zgube. Simon in Robyn prideta na zabavo v njegovi pisarni. Pozdravljata se z raznimi njegovimi sodelavci. Simon pozdravi ženo enega sodelavca, za katero misli, da se imenuje Gina. "Pravzaprav ji je ime Jeannine," pove njen mož, "ampak odgovarja na vse." Kamera gre naprej, ampak ne, preden ne vidimo njene užaljene reakcije. Tako kot glavni zaplet nam ta moment pokaže, da se pod vso hrupno prisrčnostjo skrivata neobčutljivost in prezir.