Vsakdo, ki je Start kdaj odprl, ve, da je bil izvrstna revija in da je bil brez kančka sramu narejen po vzoru ameriškega Playboya.

Razlogi za moje redno prebiranje Starta so bili najmanj trije: imel je izvrstne tuje intervjuje, na predzadnji strani celostransko karikaturo in impresivno "duplerico". Vrstni red razlogov je bil takrat najbrž drugačen kot danes, a to ne pomeni, da mi Start ni odpiral prvih vrat drugačnega sveta tam zunaj.

V Startu se je legendama karikature Reneju Hovivu in Robertu Lassalvyju, verjetno nista bila edina, kmalu pridružil Zagrebčan Oto Reisinger z njegovim "Perom". Slovenskemu Delu ga je nekoč "bratsko in jedinsko" posojal zagrebški Vjesnik. Kljub hladni vojni "Pero" ni poznal državnih meja: v tistem času sem ga , čeprav z drugim imenom, prepoznal na jumbo plakatih londonske podzemne železnice …

Nekoč sem v Osorju, čarobnem mestecu ne otoku Cresu, na trgu pred katedralo Marijinega vnebovzetja "pri Terezi", po navadi proti večeru, ko je vročina popustila, nemalokrat opazoval starejšega gospoda živahnega pogleda. Velikokrat je sam sedel pri mizi, kot da so leta njegove vrstnike, s katerimi je nekoč delil spomine na stare dobre čase, že dodobra zredčila. Domačini so ga spoštljivo pozdravljali: "Gospon Oto, kako zdravlje?"

Ko sem prijatelja Lucia vprašal, kdo je gospod pri "Terezi", mi je njegov italijansko-hrvaški odgovor, katerega citat ne bi bil pristojen, povedal vse: "Že leta prihajaš v Osor in ne veš kdo je moj sosed, znameniti karikaturist Oto Reisinger?!" Gospoda Ota naslednji dan ni bilo več k "Terezi"; Njegova miza je ostala prazna, menda zaradi prevelike vročine, morda tudi zdravstvenih težav je na hitro odpotoval v Zagreb.

Poletja je bilo prehitro konec, a slika priletnega gospoda, ki s palico v roki previdno in počasi podrsava čez zlizane osorske tlakovce, je ostala. Kmalu je postala otvoritvena scena scenarija dokumentarnega filma z delovnim naslovom Osorska jesen gospoda Ota. Pripoveduje o znamenitem karikaturistu, ki se na jesen življenja skozi svoje karikature sprehaja skozi svoj edinstveni čas …

Odkar živim v Ameriki, se v Osor vračam veliko bolj poredko kot nekoč. Prijatelja Lucia po navadi obiščem po sezoni, ko se zdi Osor obiskovalcem otožno zapuščen, čeprav se samo vrne v svojo "staro strugo". Lucio poroča o kapitalnih brancinih, ali tudi ne, pa o tem, ali so lokarde že v zalivu, zakaj ni lignjev … Preračunava, koliko let je že, odkar je odšel Janez - "osorski Hemingway" …

Vedoč za idejo o mojem dokumentarcu, mi je Lucio zadnjič zaupal, da se boji, da od projekta ne bo nič. "Že vsaj pet let, odkar si v Ameriki, mi govoriš o njem, a čas teče: Oto ni več mlad, ne verjamem, da bo sploh še kdaj prišel v Osor!" Imel je še kako prav: Oto Reisinger je ta teden v Zagrebu umrl v 89. letu.

Ob priliki sem nekoč kupil nekaj kopij Reisingerjevih karikatur. Prinesel sem jih v New York, malo zaradi Reisingerja, morda kot inspiracijo za scenarij, malo zaradi Osorja, najbrž pa vsega po malem … Ob novici o Reisingerjevi smrti sem jih v "dinerju" s pogledom na frenetično gnečo druge avenije izvlekel iz ovojnice in kot čudežno zdravilo so me znova spravile v dobro voljo. Pristopil je moj grški natakar Kostas, in ker mojster Reisinger ne potrebuje prevoda, se je od srca nasmejal tudi on. "Pero" tudi danes ne pozna meja!