Tega se sam ne morem spomniti, a morda starejši še pomnijo. Takratna Jugoslavija se je 29. 11. 1947 vzdržala, ko so v Generalni skupščini Združenih narodov glasovali o delitvenem načrtu za Palestino, ki predpostavlja dve državi, eno za arabske, drugo za judovske prebivalce. Tisti dan so tako v Washingtonu kot v Moskvi presodili, da je treba stopiti skupaj in storiti korak naprej. Danes se zdi enotno stališče obeh velesil, ki v tem obdobju bojujeta nekakšno mehkejšo različico hladne vojne, iluzorno. Podobno kot se je le nekaj let po sprejetju te resolucije. Eden tistih trenutkov, ki bi lahko razrešil nadaljnjih 67 let sovražnosti in slabih vesti. Sledila je prva izmed številnih vojn.

Politična resničnost je zoprna reč. Kmalu sedem nemirnih desetletij je popolnoma spremenilo zemljevid tiste delitve. Vojne so krčile ozemlje pod nadzorom Palestincev. Njihovo državo bi priznali v okviru razmejitve iz leta 1967. V Jeruzalemu sedi vlada, ki tej črti ne pravi meja. Zahodni breg je tako poln otočkov z judovskimi naselbinami, ki za visoko ograjo, postavljajo novo realnost. Protesti zaradi nezakonitosti, izrazi obsodb in nestrinjanja in kar je podobnega, ne delujejo. Izrael je suverena država, ki se čuti ogroženo. Verjetno pa vemo, kaj vse pomeni besedna zveza »boj proti terorizmu«.

Obenem je Izrael država, ki je zastrašujoče močna. In ki je navajena pritiska. Da bi evropska priznanja, seveda sploh ne govorijo o tem v vseh državah EU-ja, prinesla tolikšen pritisk na izraelsko vlado, da bi ta popustila, pogledala na uro, zamrmrala »morda se pa res motimo« in spremenila svojo smer … no, to je nepojmljivo. Tudi nemška kanclerka Angela Merkel je včeraj zavrnila možnost, da bi Nemčija enostransko priznala Palestino. Pritisk je naravno stanje za Likud in konec koncev za Izrael. Edini, ki bi lahko pritisnil …, pa tega morda zaradi domače politične realnosti ne bo nikoli storil, verjetno živi v Beli hiši na drugi strani Atlantika. Kaj je v ameriškem interesu? Morda bi bilo bolj smiselno vprašanje, kaj je v interesu vrhov političnega razreda v ZDA. Eden od odgovorov je seveda oblast. Pot do nje je tlakovana tudi z delom in denarjem Izraelu naklonjenih lobijev, posameznikov, ustanov.

Na eni strani Izrael meji na Hamas. Na drugi na Palestinsko vlado, na Fatah. Na islamistično in posvetno osvobodilno gibanje, ki sta prerasli svoj upor. Kaj torej priznavamo, ko priznavamo Palestino? Priznanja državnosti teh dveh delov kot morda enotnega ali celo enovitega ozemlja so v svojem bistvu nelogična, ker so, popolnoma suhoparno gledano, brez kakršnekoli podlage v resničnosti. Konec koncev, gre za priznanje države, ki na terenu ne obstaja, vlade, ki to ni in nima nadzora nad večjim delom nekega ozemlja. In to je ključni razlog, zakaj samo priznanje ne spremeni nič, razen morda pridobi tisti vladi nekaj podpore v javnemu mnenju. Tisti državi pa malce rje v odnosih z Izraelom.

Več kot 130 držav je priznalo Palestino, boste porekli. Ampak nič se ni spremenilo. Že 67 let obstaja načrt za delitev na judovsko in arabsko (palestinsko) državo. In nič se ni spremenilo. Ves čas smo imeli mirovne procese, a le malo miru. Ves čas smo spremljali pogajanja in skorajda nič dogovorov. Ljudem so dajali Nobelove nagrade za mir. Za spodbudo, za poskušanje …

Iskanje rešitve za bližnjevzhodni spor je na neki način podobno filozofskemu konceptu »poti«. Cilj je jasen, je znan. Pot pa bo tista, ki bo določila, ali, predvsem pa na kakšen način, bomo do tega cilja prišli. Priznanja državnosti so nekakšen (za marsikoga morda tudi moralni) substitut za njeno odsotnost. Kaj torej priznavamo, ko priznavamo palestinsko državnost? Sedem desetletij sprenevedanj o tem, kaj je rešitev? Zamujene priložnosti in nemoč, da bi kar koli spremenili z diplomatskimi sredstvi. Palestinsko državo je treba še zgraditi, postaviti na noge, na enoten zemljevid, ne zgolj priznati. Priznanja bi morala biti samoumevna.