Prvič: kaj si Juncker izmišljuje, da ima raje pivo kot vino in ga torej teranska vojna ne gane … ko pa njegov priimek nosi eno najpopularnejših avstrijskih vin?

Drugič: pet predlogov za prihodnost EU-ja, ki jih je razgrnil v Sloveniji, se bere kot jed v kitajski restavraciji: "Pet predlogov z bambusom in gobicami!"

Tretjič: do zdaj smo vedno mislili, da so evropske elite prostozidarske, kot pa kaže po veliki manifestaciji moško-moške naklonjenosti, so v bistvu latentno homoseksualne.

Četrtič: zakaj je bil zraven predsednik Evropskega parlamenta?

Petič: kdo bo hišnik v na novo odprti hiši EU-ja?
Težko vam bomo postregli z originalnim razmislekom o predlagani prihodnosti evropske povezave; vsaj s takim, ki že ni bil analiziran, izpostavljen in medijsko prežvečen. Torej je treba čez okvire običajne politične analize na področje nadnaravnega in spekulativnega.
Največja napaka v razmisleku o prihodnosti EU-ja je predpostavka, da se mora EU spremeniti. Kajti EU se je že spremenil. Da elite predlagajo spremembo dejanskega stanja zatem, ko se je ta že zgodila, je za elite sicer značilno; da pa nam poskušajo hkrati prodati še vpliv na prihodnost, ki je že začrtana, pa je novost.

Pet točk, ki jih je Juncker prinesel s seboj, hudomušno jih poimenujmo "smeri razvoja", tako ni nekaj, kar se bo zgodilo, temveč so pobožna želja za nečim, kar naj bi se zgodilo. Če sledimo tezi, da se je prihodnost že zgodila, se žal ne bo uresničilo nič izmed ponujenega.

Evropski vrhovi svoje analize kujejo na napačnih predpostavkah. Najprej na predpostavki, da je Evropa dokaj unitarna civilizirana krajina, zvesta demokratičnim načelom, poseljena s prebivalstvom, ki je nekakšna mešanica malomeščanske omike in antične tradicije. Tudi če je evropski plebs kdaj takšen bil, danes ni več. Oziroma, kot kažejo tako volilni izidi kot vse mogoče ankete, se evropsko prebivalstvo spreminja v ozkogledo, ozkosrčno drhal. Seveda ne vsi in ne v celoti.

Na drugi strani imamo našo zlato mladino. K ljubljanski se je tudi Juncker zatekel po javnomnenjske simpatije. Čeprav pretirano izpostavljanje mladih, mladine, njihovega neverjetnega potenciala in energije, še bolj kot medmoško poljubljanje spominja na čase evropskih totalitarizmov. Kakor koli; organizatorji so napraskali polno sobo odličnjakov in prihodnjih politikov in enega alternativca povrhu in s tem naredili vtis, kako je mladini mar. Realno gledano pa ji ni. Vsaj ne za institucije, kompleksnost in neobvladljivost Evropske unije. Mladi so, merjeni s klasičnimi politološkimi vatli, danes povsem apolitični. Tako šolski sistem kot mediji se jih sicer trudijo - ne toliko politično aktivirati kot spolitizirati - a jim gre slabo od rok. Mladina se danes druži in združuje nadnacionalno, kar pa je za razumniško elito, ki nam v uvodnikih osrednjih časopisov še zmeraj razlaga osnovne definicije nacionalnega, povsem nerazumljivo. Pa s tem nočemo trditi, da je mladina klasično apolitična; le vzvodi, s katerimi operira, in cilji družbenih sprememb so povsem drugačni od teh, s katerimi smo se ukvarjali od nastanka nacionalnih držav do danes …

Saj ni treba, da verjamete zapisanemu in izrečenemu. Dovolj je, da se ozrete po otrocih ali po vnukih – če se že niso oni dan družili z Junckerjem – in opazili boste, da je neskladje med njihovo realnostjo in termini, s katerimi operira evropska politična elita, v nebo vpijoče.

Prihodnost Evropske unije se tako ne bo zgodila po volji neobstoječega evropskega ljudstva, ki naj bi izbralo nekaj iz pethodnega menija restavracije Juncker. Evropska prihodnost bo izid spopada med srednjeveško drhaljo in mlado sodobnostjo, ki je s svojim razmišljanjem in delovanjem vsaj v zadnjih petih letih presegla razmišljanje in delovanje institucij Evropske unije.
Kdo pa bo v tej epski bitki, za katero lahko le upamo, da ne bo nasilna, zmagal, je odvisno od vsakega izmed nas. In tudi od vas.