Državni zbor je namreč na izredni seji sprejel priporočilo, naj ministrstvo za okolje in prostor zadrži ali ustavi gradnjo. Priporočili so mu tudi, naj preveri postopke umeščanja trase cevovoda v prostor, in če je šlo za nepravilnosti, sproži ustrezne kazenske postopke.

Izkazalo se je, da zaščita pitne vode nima politične barve, saj so bili vsi enotni, da je treba gradnjo kanalizacije čez vodno zajetje ustaviti. Očitno je dozorelo zavedanje, da imamo neverjetno srečo, da pijemo čisto vodo in nam v kozarce priteče celo brez kemične obdelave.
Ne pomnim, da bi državni zbor kdaj koli prej ustavil tako velik infrastrukturni objekt, vreden 135 milijonov evrov. Pravzaprav gre za priporočilo ministrstvu za okolje, le ministrstvo, torej vlada kot najvišji varuh vode, zaščitene tudi po ustavi, ima namreč to pristojnost.

Končno bodo izdelani vplivi na okolje, ki jih, bodimo iskreni, potrebuje vsak državljan malodane za gradnjo navadne lope, tu pa jih ni bilo, ker je bila gradnja kanalizacije prikazana kot nezahteven objekt. In temu je sledil Arso. Ni vnemar misel, ki jo je izrekel predlagatelj izredne seje o tem, kdo je glavni: najprej država, nato Arso, nad Arsom pa Jankovič.

In kaj sledi po prvi zmagi, saj vojna še ni končana? MOL si je pridobil pravnomočna gradbena dovoljenja. Res je, če so pravnomočna, še ne pomeni, da so tudi zakonita. V čigavi pristojnosti je denimo vlaganje tožb, kdo se jih bo polotil, kdo bo sodil? Proti komu, bodo krivi navadni uradniki, ki so dovoljenja izdali, čigav podpis je pod dovoljenji? MOL-ov gotovo ne. Vseeno pa drži, da vseh gradbenih dovoljenj vendarle še nima v roki, in po trditvah ministra jih tudi ne bo imel. Bo torej gradnja kanalizacijskega voda čez strogo varovano vodovarstveno območje resnično ustavljena? Zakaj si nihče ne upa močno prikimati?