Ko sem se na pobudo Performe Platforme odločil napisati ta prispevek, sem ne prvič začel razmišljati, kaj zame pomeni biti "svoboden" kritik, publicist in raziskovalec na križiščih med teorijo in prakso sodobnih (predvsem scenskih) umetnosti, hkrati tudi doktor filozofije in teorije vizualne kulture ter samozaposleni v kulturi (kar pomeni prekarni delavec). Kot marsikdo v podobnem položaju se zavedam, da vztrajam pri početju, ki mi je v veselje, vendar na račun eksistenčne varnosti. "It's not me, it's society that has the problem," se tolažim.
Kritiško se seveda lahko udejstvujemo tudi onkraj poklicne paradigme prodaje intelektualnih storitev, samoorganizirano, v skupnosti, ki ne sloni na medijski ali znanstveni hierarhiji, kar pa nas pogosto ne reši vprašanja preživetja. So tudi kompromisne poti, ki nekako potekajo po in ob razpokah obstoječega sistema, ob podpori mislečih ljudi na uredniških položajih. Bistveno je, kakopak, da pisana beseda pride na dan. Pluti je treba, ne živeti (Navigare necesse est, vivere non est necesse), je bil napis na vrateh antične Kartagine – navdihujoč v svoji dvoumnosti.

*

Danes je, to je treba reči, moderno biti "kritičen". "Kritičnih" teoretikov, novinarjev, umetnikov, kustosov mrgoli, pa vseeno kritične misli nekako primanjkuje. Zato, ker gre v večini primerov za kvazikritiko, ki sledi trendu "kritičnosti" za voljo utrjevanja lastnega položaja, vendar brez dejanskega in včasih nevarnega argumentiranja, ki lahko zamaje dominantne odnose moči.

Liberalni sodobnoumetnostni strokovnjaki (tako teoretiki kot praktiki) se v vintage slogu obračajo od odkritega zagovarjanja kapitalizma k socialističnemu resentimentu in terminologiji, vendar vztrajajo v preverjenem ideološkem okviru, ki utrjuje status quo. Tako še naprej črpajo material in navdih iz emancipatornih uporov; na tej, zgodovinsko gledano, že utečeni podlagi gradijo promocijo "politične umetnosti", koketirajo z "levičarskimi idejami", govorijo o skupnosti, solidarnosti in sodelovanju, a hkrati delujejo po uveljavljenem modelu, ki prav na teh idejah parazitira. Trend je del nenehne regeneracije materialno in simbolno dobičkonosne kulturne industrije, ki sta jo že pred sedmimi desetletji ostro kritizirala Theodor Adorno in Max Horkheimer.
V teh razmerah se kritik/kritičarka spoprijema z več ključnimi izzivi hkrati: kako zajeti posamezni umetniški dogodek ali fenomen, pri tem pa ne spregledati konteksta, v katerem vznika, se proizvaja in iz katerega govori; kako nasloviti distanco med občinstvom in performerjem; kako se lotiti obravnave videnega/čutnega, ne da bi pri tem zapadli v vrzeli nadrejene sodbe z neobstoječe objektivne pozicije; in kako vse te izzive združiti v besedilo, oblikovano v sozvočju z medijem, v katerem bo objavljeno.

So še drugi, banalnejši izzivi. Kažejo se na primer v poskusih cenzuriranja. Takšen je bil nedavni primer kritičarke, ki si je upala odkrito komentirati izzivalni, tudi lucidni, vendar dvoumni gledališki spektakel Igra o antikristu in si zaradi tega prislužila fizično grožnjo soavtorja predstave, ki ga sicer – ironično – spoštujemo kot kritičnega režiserja. Hujši od tovrstnih posamičnih izbruhov, ki jih kljub njihovi nesprejemljivosti še vedno lahko razumemo kot umetniško impulzivnost, so zahrbtni (mehko)grozilni opomini piscem "drznih" besedil, za katerimi pogosto stojijo figure na institucionalnih pozicijah moči, kot so ugledni profesorji, nenadomestljive direktorice galerij, različni javni uslužbenci in drugi užaljeni. Njihove reakcije razkrivajo vseprisotno avtoritarnost in simbolno moč različnih akterjev v – z besedami Pierra Bourdieuja – bojnem "polju kulturne produkcije". Sistemski vplivi institucij, alergičnih na kritična naslavljanja njihovih hierarhičnih, izključevalnih in koruptivnih modelov delovanja, so jasen signal, da je ravno kritika institucij nujni del potentnega kritiškega pristopa.

**

Pomemben pojav, povezan s kritiškim delovanjem, je razkroj novinarskih in raziskovalnih kolektivov in nasploh skupnostnega načina delovanja. Tako namesto razvoja idej, ki bi izhajal iz skupinske refleksije med sodelavkami in sodelavci, delo danes poteka večinoma individualno, znotraj menedžersko, projektno oziroma korporativno zasnovane organizacije. Individualizacija, ob eksistenčni negotovosti, zmanjšuje možnost, da miselno delovanje (v obliki raziskave, ugotovitve, iznajdbe) utre poti realizacije v skupnosti, da se politizira. Težišče je pogosto prestavljeno s procesa na končni izdelek, čedalje bolj "poenostavljeno" medijsko vsebino.

Tovrstna atomizacija (zunanji, občasni, projektni, prekarni sodelavci) zagotavlja uspešnost neoliberalnega upravljanja, pri katerem imata ekonomija in pravo odločilen vpliv, čeprav je morda videti, da se uveljavlja svobodno ustvarjalno delovanje. Temu pa se v obstoječi ureditvi ne smemo čuditi, saj gre za dispozitiv, ki sloni ravno na ustvarjanju iluzije, da ni avtoritete, cenzure ali represije, da je vse dovoljeno in prepuščeno osebni izbiri posameznika v neskončni ponudbi možnosti. Danes ni več nič novega reči, da kapitalizem oblikuje posameznike, ki med seboj pomešajo presežno vrednost z vzrokom želje, oziroma s presežnim užitkom.

Kako se na te razmere odzivati in medtem preživeti? Ključno vprašanje je, kako strukturirati in opolnomočiti kritično pozicijo. V "demokraciji" je namreč mogoče objavljati poglobljene, tehtne in kakovostne tekste, vendar (tudi) zato, ker je poskrbljeno za njihovo marginalizacijo.

Razodeti strukturne vzroke obstoječega pomeni zavrniti igro po njegovih pravilih – ravno to je naloga kritike (v) umetnosti, ki je tudi "najbolj neusmiljeno kaznovan zločin", kot ugotavlja Zygmunt Bauman, in dodaja, da je kazen najpogosteje ekonomska – npr. z nizkimi plačili za opravljeno delo –, a tudi socialna (samoizobčenost iz določenih družbenih krogov) in seveda psihološka (nenehno samoizpraševanje in miselne igre, v katerih ni zmagovalca). Ni treba posebej pojasnjevati, kaj to povzroča na daljši rok. Iskanje socializacijskih momentov se tako izkaže za ključno potezo kritiškega udejstvovanja.

***

"Strokovni pogled", zavit v domnevno čim bolj razumljivo, preprosto formo, ki računa na "neukost" bralca, ki naj bi ga bilo treba podučiti, razsvetliti, izobraziti, je pogost model pisanja, ki deluje znotraj tržne logike in predvsem služi promociji izdelka (pod gesli, kot je "Predstava, ki je ne smete zamuditi!"). To je v očitnem nasprotju z idejo o enakosti inteligenc vseh ljudi, kot jo zastavi Jacques Rancière. Ker mi je ta ideja blizu, računam s tem, da bo vsakdo odnesel nekaj iz mojega teksta. Ne nazadnje moj prispevek v resnici ni nikoli le moj, saj neizogibno vsebuje citate, ideje, misli drugih.

Dobra stran hkratnega praktičnega in teoretskega delovanja na različnih področjih, od performansa prek oblikovanja do predavateljskega in znanstvenega dela je, da mi pri pisanju omogoča preplet pogledov na teme in pojave. Kljub občasni shizofrenosti, ki iz tega izhaja, se v besedilih ne želim odreči kompleksnejšemu pristopu; tudi zato, ker umetnost dojemam kot umetnost predvsem takrat, ko simbolično prelomi z obstoječim. Moj pogled je neizogibno subjektiven, četudi poskušam rečí "objektivizirati" na način njihovega zrcaljenja v univerzalnem, ki pa ga razumem kot pogoj, v katerem se soustvarja posamezne (umetniške) situacije – kot križanja, kolaže, preplete, sopostavljanja, prehajanja, napetosti, pretrganja in sestavljanja, zeve. Ta pogoj, ki ga velikokrat poskušam uzreti med ogledom ali ustvarjanjem (umetniškega) dogodka, je preprost: z Rancièrovimi besedami gre za specifično vzpostavitev govorjenja namesto proizvajanja hrupa.

****

V tej zvezi je pomembno tudi vprašanje odnosa med nastopajočimi in občinstvom. Ta delitev je fascinantna, a tudi dvoumna. Po eni strani pomeni prostorsko (estetsko) porazdelitev na tiste, ki nekaj kažejo (in se s tem tudi razgalijo), in tiste, ki jih (z varne razdalje) opazujejo, po drugi pa ustaljeni produkcijski model, v katerem vlada kult reprezentacije. Ta, kar je zelo pomembno, ustreza logiki trga.

Kot nekdo, ki kot del občinstva zapisuje videno, se pogosto sprašujem o teh odnosih in jih poskušam upoštevati v svojih premislekih o performansih. Pri tem se mi zdi pomembno dejstvo, da performans pač govori v neki zamejeni situaciji, v času-prostoru, ki si ga vzame, soustvari in deli. Tekst o performansu se mi tako zdi konstruktiven, če mu uspe narediti določene miselne podaljške te – konkretne, žive, potentne – situacije, nekakšne nastavke za umestitev dela v družbeni kontekst, izhajajoč iz optike specifičnega pojava, simptoma, odnosa. Verjamem, da takšen pristop lahko vzpostavlja nepretenciozne povezave z mnogoterostjo pogledov bralke, gledalke, performerke. Besedilo je izzivalno, ko odpira možnost debate, četudi se performativni potencial uveljavi prej v trenutkih izvedbe performansa kot v času njegove refleksije.

Smisel debate post festum je kvečjemu širjenje polja možnosti za prihodnje pogumne, radikalne, prelomne performanse. Debata lahko pokaže ravno na moč umetnosti, da sproži govorjenje tam, kjer je prej bilo neartikulirano rjovenje; da odpre in relativizira probleme, vzdraži nevralgične točke, se poigra z zavrtostmi, stereotipi, kompleksi, patologijami, možnostmi, potenciali, idejami itd. In v najradikalnejših poskusih tudi prebije nevidno mejo med občinstvom in izvajalcem, igrajoč se ravno z gledalčevim pogledom kot ključnim dejavnikom sokonstruiranja pokazanega/videnega.

*****
Pri vsem tem me najbolj zanima prepovedano. Moč kritičnih protagonistov, da ga prekoračijo ali vanj vstopijo, je presunljiva, četudi dvoumna. Presunljiva, ker nam z vsako kršitvijo prepovedi odpira nove prostore svobode. Dvoumna, ker prepovedi največkrat presega na ekskluzivnem teritoriju umetnosti, znotraj produkcijskih razmer, ki večinoma reproducirajo obstoječe. Čarobnost kritičnih prizadevanj je ravno v iskanju načinov razumevanja, artikulacije in transgresije prepovedi, ki se včasih izide v nje odpravo.