Zgodba je splošno znana, zato le osnovni gabariti. Bolnik je med reanimacijo prejel namesto potrebnega kisika smejalni plin, zaradi česar je tudi umrl. Zgodba je tragična, a kot zadnje čase vse v naši državi se tudi takšna nepotrebna in tragična smrt sfiži do absurda. Absurd pa po svoji naravi porine tragedijo na stran in spusti na oder delček satire.

Torej; med gradnjo povsem novega urgentnega centra je bila zamenjana cev na inštalaciji. Namesto kisika je iz stenske šobe prihajal dušikov oksid in med strokovno neoporečno animacijo je pacient umrl. Zdravniki so posumili na tehnično napako in že hiter pregled napeljave je pokazal na usodno napako.

Do zdaj sledimo medijskim poročilom, od tod naprej se jim bomo izognili. Predvsem zaradi tega, ker bomo vso zgodbo nedopustno poenostavili …

V namestitev napeljave medicinskih plinov do reanimacijskega prostora so bila vpletena tri podjetja in ministrstvo. Prvo podjetje je napeljavo načrtovalo, drugo jo je izvedlo, tretje je postopek nadzorovalo. Ministrstvo za zdravje je dalo denar. Ko se je izkazalo, da je pacient resnično podlegel zaradi napake v napeljavi, so vsa tri podjetja izjavila, da niso kriva. Prvo podjetje je dejalo, da je krivo drugo podjetje, drugo podjetje je dejalo, da je krivo prvo podjetje, tretje pa je dejalo, da je le nadziralo in nadzor še ni nikoli nikogar ubil. Ministrstvo je dejalo, da je dalo zgolj denar.

Če bi bili v treh podjetjih in na ministrstvu zaposleni osemletni otroci, bi človek reakcijo še razumel - če pa tako ministrstvo kot tudi tri podjetja vodijo odgovorni in resni ljudje, bog ne daj tudi strokovnjaki, pa je infantilna reakcija vsaj nerazumljiva …

Zakriviti smrt človeka ni ravno podatek, ki bi si ga podjetja pisala med reference, zato pa se krivde in posledične kazenske odgovornosti tudi tako panično otepajo. Morda je zanikati krivdo običajna praksa v poslovnem svetu, zato pa je sprejeti krivdo običajna reakcija odgovornega človeka.

Na srečo je primer prevzela policija, ki bo skozi kriminalistično preiskavo krivca našla. Ampak dovolimo si nekaj špekulacije; krivec ne bo ne prvo podjetje, ki je napeljavo načrtovalo, ne drugo podjetje, ki je napeljavo izvedlo, ne tretje podjetje, ki gradnjo nadziralo. Krivec bo možakar, ki je fizično obe cevi spojil. Ker je razumevanje odgovornosti v naših krajih izrazito poenostavljeno ... Ne v prvem, ne v drugem, ne v tretjem podjetju, niti na ministrstvu, nihče izmed mož v lastniški ali upravljavski strukturi ni stisnil tistih cevi skupaj. Očitno pa je kriv in odgovoren tisti, ki jih je, in policija naj ga najde! In če špekuliramo še naprej; najbrž bo šlo za emigrantskega delavca, ki ga je podjetju, ki je inštalacijo izvajalo, poslalo podjetje, ki se ukvarja s posojanjem delavcev, ki je v lasti podjetja, ki je registrirano v tujini in je bilo lani že zaprto. Delavec je napačne cevi spojil najbrž nezavarovan ali brez plačanih prispevkov, z denarjem na roko … In ko bo tako policija krivca našla, bo pacient še zmeraj mrtev.

Nesreča pa je dala vseeno nekaj uporabnih spoznanj. V naši deželi imamo dokaj ušive graditelje. Dobri smo za Planico in kozolce, v bolj kompleksnih gradnjah pa nismo za nikamor. Stanovanj, ki jih gradimo, ne moremo prodati, ceste, ki jih gradimo ves čas popravljamo, letališča, ki jih gradimo, nimajo letal, pristanišče, ki ga širimo, nima železniške povezave, ker je ne zmoremo zgraditi … Najslabši od vsega pa smo pri gradnji zgradb javnega zdravstva. Ne le, da nobena izmed zgradb ne stane toliko, kot so rekli, da bo stala, kar govori o dvomljivem poznavanju poštevanke med slovenskimi gradbeniki - v tistem trenutku, ko jo eni izgotovijo, pridejo drugi in jo začnejo popravljati. Ker gre za javno zdravstvo in tudi za javni denar, je to večno popravljanje novih stavb tragično, ako se malo odmaknemo od vsega skupaj, pa je komično. Zgodovina nas uči, da so vse velike gradnje tudi žarišče škandalov, zamud in dograjevanja, a šempetrska urgenca vendar ni sydneyjska opera. Če bi tri podjetja in ministrstvo povrhu količkaj resno jemala svoj poklic in svoje poslanstvo, bi morala cevi spojiti pravilno. A ker so vsa tri podjetja v urgenci videla zgolj profit, ministrstvo pa zgolj strošek, so na spajanje cevi gledali kot na oviro do sladkega žvenketa na žiroračunu.

S pametnimi odvetniki, ki bodo odgovornost razpršili, se bodo v treh podjetjih, da o ministrstvu sploh ne govorimo, najverjetneje rešili pravnih posledic. Ostal bo grenek priokus, ki pa ostane vedno, ko je beseda o infrastrukturnih investicijah v javno zdravstvo. A zgodba iz preteklosti bi znala biti poučna. Veliki graditelji so skozi zgodovino, ne glede na naročnika, vedno s posebno pozornostjo gradili pokopališča. Od piramid do Žal, če hočete! Ker so vedeli, da gradijo tudi zase. Če bi se z mislijo, da so tudi sami potencialni uporabniki, ne pa nedotakljivi superjunaki, slovenski graditelji lotevali tudi bolnišnic, bi bile vse napeljave izvedene, kot je treba. Ali kot je pred desetletji napisal največji poet med slovenskimi gradbinci:

Iz stene voda,

na stropu luč,

V srcih sreča,

V rokah ključ