V nadaljevanju pojasnjujem, kar je bistveno za razumevanje pravnih temeljev za – morebitno – sodelovanje vojske in policije v času uradno razglašene pandemije in dejanskega, čeprav ne pravno formalnega izrednega stanja.

Slovensko ustavno sodišče (US) se je do ustavnosti 37.a člena ZObr opredelilo v odločbi št. U-I-28/16. Odločilo je, da je omenjeni člen skladen z Ustavo RS. Izpostavil bom najpomembnejše dele obrazložitve te odločbe.

Ustavno sodišče je najprej pojasnilo temeljna načela za pravno presojo zakonskega urejanja naslovnega vprašanja: "Glede na to, da lahko pomenijo pooblastila represivnih organov močan poseg v človekove pravice posameznika, morajo temeljiti na posebno natančni ureditvi z jasnimi in podrobnimi pravili. Zakonska ureditev mora biti taka, da izključuje možnost arbitrarnega ravnanja države. Poleg predvidljivosti mora zakonska ureditev zagotavljati zlasti učinkovit pravni nadzor ter ustrezna in učinkovita sredstva zoper zlorabo (glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996, Uradni list RS, št. 25/96, in OdlUS V, 40). Če meja med dovoljenim in nedovoljenim ravnanjem državnih organov ni opredeljena, so lahko vse varovalke zoper arbitrarno uporabo zakona neučinkovite.”

US je presodil, da so ti pogoji izpolnjeni. V nadaljevanju obrazložitve pa zapisalo: “Določbe 37.a člena ZObr se ne nanašajo samo na begunce oziroma migrante, čeprav je bila aktualna migrantska oziroma begunska kriza razlog za sprejetje 37.a člena ZObr. Pripadniki slovenske vojske (SV) torej lahko posamezna policijska pooblastila izvršujejo zoper vse osebe, seveda z omejitvami iz ZObr in pod pogoji, pod katerimi ta pooblastila izvršujejo policisti.”

Glede pojma "varnostne razmere" je US zapisal, da ga je treba razumeti kot “obstoj varnostnih razmer, ki terjajo uporabo SV po 37.a členu ZObr”, in da gre pri njem za “strokovno vprašanje. Njegova vsebina je odvisna od okoliščin posamezne situacije, za njeno oceno pa sta v konkretnem primeru pristojna najprej vlada in potem še državni zbor.”

Opredelilo se je tudi do pojma "širše varovanje državne meje". Opredelitev tega pojma “je pomembna za ugotovitev, kje se izvaja varovanje državne meje, in posledično, kje lahko pripadniki SV izvršujejo posamezna pooblastila iz prvega odstavka 37.a člena ZObr”. US je glede tega ugotovil, da “noben predpis ne vsebuje izrecne opredelitve pojma "širše varovanje državne meje"”.

V nadaljevanju obrazložitve sledita potem sledita dva najpomembnejša odstavka.

“Za opravljanje nalog nadzora državne meje imajo policisti pooblastila, ki jih predpisuje ZNDM-2, pooblastila, ki jih predpisujejo drugi zakoni, ter pooblastila, ki izhajajo iz pravnega reda Evropske unije (prvi odstavek 5. člena ZNDM-2). V okviru nadzora državne meje se opravlja mejna kontrola (27. do 34. člen ZNDM-2). Območje opravljanja mejne kontrole določa 33. člen ZNDM-2. V skladu s prvim odstavkom tega člena je območje opravljanja mejne kontrole del mejnega prehoda, kjer policist opravlja mejno kontrolo. Mejno kontrolo opravi policist praviloma na območju mejnega prehoda. Če je oseba zalotena pri nezakonitem prestopu državne meje ali po njem, policist opravi mejno kontrolo na kraju, kjer je tako osebo zalotil (drugi odstavek 33. člena ZNDM-2). Varovanje državne meje, ki ga opravlja Policija, se torej v skladu z ZNDM-2 izvaja tako neposredno na meji kot tudi širše na območju države, kjer je oseba, ki je nezakonito prestopila državno mejo, zalotena. V notranjosti države pa lahko Policija zoper osebo, za katero obstaja utemeljena verjetnost, da naj bi prestopila notranjo mejo, zaradi ugotavljanja nedovoljenega vstopa, preverjanja zakonitosti bivanja na ozemlju Republike Slovenije ter preprečevanja in odkrivanja nedovoljenih migracij in čezmejne kriminalitete izvaja izravnalne ukrepe (prvi odstavek 35. člena ZNDM-2).”

Sledi ključni stavek: “Vendar pa pripadniki SV, ko izvajajo pooblastila iz prvega odstavka 37.a člena ZObr, ne izvajajo mejne kontrole in izravnalnih ukrepov po ZNDM-2, niti nimajo pooblastil, ki bi po vsebini ustrezala pooblastilom mejne kontrole in izravnalnih ukrepov.”

Bistvo razlage US o tem, na kakšen način sme vojska sodelovati s policijo, se sklene z naslednjim odstavkom:

“Širše varovanje državne meje je torej nedoločen pravni pojem, katerega vsebino je treba določiti v vsakem konkretnem primeru aktivacije SV po 37.a členu ZObr. Vsebina naloge širšega varovanja državne meje in območje opravljanja te naloge sta tako odvisna predvsem od tega, katere varnostne razmere zahtevajo pomoč SV pri varovanju državne meje. To pomeni, da konkretne varnostne razmere določijo tako področje kot tudi območje delovanja SV po 37.a členu ZObr. Za konkretni primer aktivacije SV po 37.a členu ZObr zaradi begunske oziroma migrantske krize to pomeni, da lahko pripadniki SV izvajajo pooblastila iz prvega odstavka 37.a člena ZObr na meji in ob njej, kjer so osebe, za katere obstaja sum, da so nezakonito prestopile državno mejo, zalotene, in drugje, kjer se izvajajo aktivnosti, ki so povezane z nezakonitimi prehodi beguncev oziroma migrantov (sprejemni in nastanitveni centri, centri za tujce, migracijske poti, prevozi beguncev oziroma migrantov …).”

K razlagi naslovnega vprašanja in predstavljene odločbe ustavnega sodišča dodajam naslednje:

Prvič, ob morebitni aktivaciji 37.a člena MORAJO biti vojakom na voljo VSA SREDSTVA, ki so po zakonu na voljo policistom.

Drugič, brez pravno formalne razglasitve izrednega stanja vojska nikakor ne more in ne sme samostojno izvajati nalog po zakonodaji, ki velja za vojsko v času, ko bi bilo izredno stanje pravno formalno razglašeno. Pri sodelovanju vojske s policijo, na temelju 37.a čleba ZObr, pa se za delovanje vojske ne uporablja zakonodaja, ki ureja delovanje vojske, ampak zakonodaja, ki ureja delovanje policije.

Tretjič, ustavnopravno pravilo je, da vojska v sedanjem stanju sme – če se ta člen aktivira – LE POMAGATI policiji, delovati skupaj s policijo in po zakonodaji, ki velja za delo policije. To je absolutno in kategorično ustavnopravno pravilo.

Četrtič, tisto, kar v javnih političnih razpravah o sodelovanju vojske v sedanjih družbenih razmerah po mojem mnenju manjka, je ukvarjanje z vprašanjem SPLOŠNE POMOČI VOJSKE ljudem, ki jo običajno nudijo civilna zaščita ali prostovoljci. Tudi za ta namen se vojaki smejo uporabiti. Ampak ne kot vojaki, pač pa v duhu "prostovoljcev, ki jih zagotavlja država." Podobno kot vojska sme pomagati in je že pomagala npr. ob naravnih nesrečah. V tem primeru potem ni nobenega zakonskega ali celo ustavnega vprašanja. Pa čeprav so vojaki oblečeni v uniforme. Če niso oblečeni v uniforme, je težava za tiste, ki bi jih vojaške uniforme strašile ali motile iz načelnih razlogov, manjša. Nikakor pa pripadniki vojske pri tem ne bi smeli nositi orožja.

Petič, edina večja težava pri naslovnem vprašanju je težava, kako DALEČ v notranjost države smejo vojaki kot vojaki, ki delujejo v vlogi policistov in skupaj s policisti – po 37.a členu. A tudi na to dilemo odločba US-ja poda odgovor: če je naloga oziroma pristojnost, ki jo zakon naslavlja (prevozi, pobegi, iskanje oseb ...), po svoji naravi in glede na konkretna dejstva in konkretne okoliščine na terenu takšna, da se "preseli" tudi na lokacije, ki so znatno oddaljene od meje, vojaki ob aktivaciji 37.a člena smejo nuditi pomoč policiji: a kot bi bili policisti, ne pa kot vojaki. Zatorej po zakonodaji, ki ureja delo policije, ne po zakonodaji, ki ureja delo vojske.

Šestič, bil sem obveščen tudi o domnevni pravni dilemi, o kateri se bojda razpravlja v komunikaciji med policijo in vojsko. Gre za vprašanje, ali tisto, kar po KZ-ju sme storiti državljan, če in ko nekoga zaloti pri kaznivem dejanju, sme storiti tudi vojak? Vprašanje se mi zdi preveč banalno za resno pravno razpravo: seveda sme in mora. Z drugimi besedami, če vojak na konkretnem mestu in v določenem trenutku zazna, da določena oseba ravna kaznivo, sme in mora ravnati, kot sme in mora ravnati sleherni državljan-civilist. Trditi, da bi vojak lahko samo "opazoval" potek kaznivega dejanja, bi bila očitno nespametna.