V ponedeljek je Upravni odbor razglasil letošnje prejemnice in prejemnike Prešernovih nagrad in nagrad Sklada. Novica je kaj kmalu izginila s prvih strani spletnih medijev, kar je le še enkrat več izkazalo dandanašnjo izrazito nepomembnost kulture in umetnosti v slovenski družbi – to je, ko gre zanju, namreč the novica leta.

Na nedavni seji Sveta RTV so se svetnice in svetniki ukvarjali z ogromno finančno luknjo v proračunu javnega zavoda ter s potencialnimi načini njenega krpanja, da bi nacionalka imela za plače in za program ter bi lahko delala kvalitetne, kredibilne vsebine.

Večina teh ljudi je humanistično izobraženih. Naravnost neverjetno je, kako so se skoz sejo u tren oka spreminjali v marketinške specialiste za športne prenose. Debato so namreč zožili domala izključno na to, na denar, ki ga prinesejo oglasi med športom.

Nihče ni z besedo omenil kulture. Nihče ni ponudil smelega načrta, iz te ogromne luknje izplezati s temeljitim preudarkom, kje smo ga sračkali zadnja leta in kako tozadevno v oči do bola bije prav dejstvo zanemarjanja kulturno-umetniških vsebin na nacionalni televiziji. Kako je kulturni program na TVS zastarel, kako nujno potrebuje prenovo, kako je potrebno vsem tem oddajam nameniti drastično več sredstev, dodati nove, jim dodeliti (naj)boljše termine, kako je treba okrepiti uredništvo, nujno zagotoviti vsaj en osrednji termin ob osmih zvečer na prvem programu za polemično oddajo o kulturnih in družbenih vprašanjih.

To so osnove, za katere bi morali poskrbeti najprej, saj so hkrati osnove omenjenih študijskih smeri humanistike, pak tudi humanizma. Televizijo še vedno gledamo – ljudje. Da nas brez kulture in umetnosti ni, se ravno v teh časih izkazuje kot najbolj ontološko točno – ta Svet RTV pa analfabetično razpravlja o marketingu. Povedno.
Toda kaj, ko ni denarja! Mornar, pa tudi moder vladar, daljo in nebesno stran izmerita, ko je najvišji dan. Odločen da kulturno-umetniškim vsebinam prav tem zgodovinskem trenutku bi izkazal temeljno razumnost, odločnost, samozavest ter umevanje družbenih osnov, predvsem pa bi kurz jasno obrnil stran od rabot prejšnje sestave Sveta. Tje bi bilo treba najti pot; in zato je le še toliko huje gledati, kako položaj in moč iz humanistov očitno ekspresno delata – šparovčke.

Medtem pa ljudstvo, ki se mu nobena politika ne upa dvigniti položnice za RTV – heh, pa pravijo, kako nemočno da je ljudstvo –, kriči, kdo to kulturo sploh rabi? To vprašanje je postavljeno narobe ter že samo vključuje zastrašujoči odgovor: v trenutku, ko najbolj ponižani in razžaljeni družbeni sloji dovolijo kognitivno zožitev svojega sveta na izključno uporabnost, se ni čuditi, da v očeh kapitala tudi sami postajajo zgolj to, reč, namenjena izrabi. Svet RTV pa ima v tem oziru kajpak res (sic!): komu mar dobitnice in dobitniki Prešernovih nagrad, koga briga za kulturo in umetnost, vodilo je vendar: kruha in iger.