Odziv predsednice države na aktivistično akcijo snemanja tkanine z zastavic, ki naj bi na ljubljanskem Kongresnem trgu prav ob začetku študijskega leta ponazarjale »umrle Slovenci v postopkih splava«, daje slutiti, da vsaj del državljank in državljanov vlogo, razsežnost ter pomen predsedniške funkcije vidi drugače, celo diametralno nasprotno od nje. Problem nastane, ker so po vsej verjetnosti ravno ti glasovi odločili v prid njeni izvolitvi.

Volilno telo je imelo na predsedniškem položaju dovolj pahorjanstva. Želelo je človeka s stališčem, nekoga, ki bo mnenje imel ter ga bo tudi argumentirano zagovarjal. Sprva se je zdelo, da bo nova predsednica nalogi kos, a dogajajo se ji skrajno nadležni – ter skrajno povedni – faux pasi; očitno, recimo, res (pre)slabo pozna težave slovenskih manjšin v Avstriji in Italiji.

Nekoliko nepričakovano pa je na izpitu padla pri ženskih pravicah in enakopravnosti. Pa ravno zdaj, ko je po začetnem opredeljevanju proti vendarle našla ter javno razkrila svoj feminizem. Katerega vlogo, razsežnost in pomen v družbi pa, če je soditi po njeni nemudni prekinitvi sodelovanja s Saro Štiglic, vidi drugače, celo diametralno nasprotno od aktivistke, zdaj že bivše članice svojega Mladinskega posvetovalnega odbora.

Morda bi bilo bolje, ko dela njene novinarske konference, kjer je to prekinitev zagovarjala, ne bi bilo. Poskušala je s primerjavami, a kaj slabo, saj, denimo, Kongresni trg evidentno ni (zasebno) dvorišče. Izjavila je: »Verjemite mi, ne Nataša ne Nataša kot predsednica ni takšen človek, ki bi podlegal pritiskom drugih.« Ko enkrat začnejo o sebi govoriti v 3. osebi, je vrag odnesel šalo. Predvsem pa je razkrila skrajno zaskrbljujoče dejstvo, katerega implikacije presegajo konkretno temo: da sebe v bistvu še vedno vidi kot – odvetnico. Kulturo dialoga na vse pretege brani kot formalno normo, v samo vsebino pa se ne vtika. Predsedniško funkcijo očitno dojema izključno kot – formo.

In točno zato ne razume, čemu ta tema noče in noče izginiti iz javnega diskurza. Tako razmišljajo odvetniki, na predsedniškem mestu pa je tak način argumentacije hudo problematičen, ker na široko odpira vrata relativiziranju, eden temeljnih problemov naše družbe pa je natančno poveličevanje miselnosti, da je dovoljeno vse, kar ni eksplicitno prepovedano.

Kot pravnica predsednica nedvomno razume pojem svobode govora, zato je še toliko bolj nenavadno, da očitno noče razumeti tudi njegovih implikacij. Kongresni trg je javni prostor. Ko so aktivistke snele zastavice, so vstopile v dialog. Dostojno so javno izrazile svoje stališče ter javnosti jasno sporočile, da se zavedajo, kako trdo je 55. člen Ustave priborjen, in zakaj ga je treba braniti in ubraniti – vedno znova. Predsednica pa jim je jasno sporočila, da jih – in nas – kot predsednica – ne sliši.