Politika je torej trud za dobrobit vseh. Ločevanje na naše in na druge ali drugačne, ker so naši večvredni, je nižja, primitivna oblika bivanja. Nasprotna njej je, da je v tebi tebe kot biološko enoto nadkriljujoče počelo, ki zaobsega vse in je njegova kršitev nevarnost za tebe samega. Tudi v drugem človeku živi duša, tvoja in njegova pa imata isti Temelj, sta podrejeni temu počelu, in je povzročiti njej hudo zbuditi jezo Temelja.

Ta Temelj, če ni Bog, je Duh, je naravne ali materialne omejitve presegajoči Um sveta, ki te določa in si po njem svoboden. Misliti, kako se bom okoristil, kako bo dobro le meni in mojemu krdelu, pa kako bo z mojo varnostjo, ker mi begunci predstavljajo grožnjo, ne pa da si do njih usmiljen, če se da kaj storiti, to je delati proti temu Temelju.

Politika, ki deli, ki bi obljubila vse, tudi slabo za nekatere, samo da pride na oblast, ki širi ksenofobijo, ki dela za bogatenje samo nekaterih ter tako ustvarja družbene krivice, ki minimalizira socialno funkcijo države, ki neti med ljudmi ali ljudstvi sovraštvo ‒ ne pozabimo, da nekateri celo uživajo v povzročanju zla ‒, kar nazadnje vodi v vojno, zato je v jedru takega početja še nekaj hujšega, taka politika greši proti Svetemu Duhu, kot je rečeno v Bibliji, kar je najhujši greh. Duh je ta univerzalizem. Zato so politike, pri katerih je zaznati prej omenjeno, poganske in ne krščanske. Kajti prav krščanstvo temelji na univerzalizmu, obče dobro je temelj tvojega dobrega, in to je tudi podlaga demokracije.