Voditelji ta čas razpredajo o tem, kam naj Evropska unija gre. Nekateri boste seveda vprašali, ali sploh vedo, kje je. Med nagovorom prvega moža Evropske komisije Jean-Clauda Junckerja smo sredi tedna slišali oceno o tem, da EU ni v najboljši formi, a da mu ne grozi propad po izstopu Združenega kraljestva iz povezave. Voditelji Unije so v petek razpravljali predvsem o znanih delitvah med severom in jugom ter med zahodom in vzhodom. Prva delitev je vezana na gospodarstvo, kjer si južni del želi več socialne note. Po popuščanju Španiji in Portugalski glede proračunskih pravil je tudi več podobnih izjem.

Pred dnevi je nekdanji evrski komisar Olli Rehn poudarjal, da bi morala Unija uresničevati lastna pravila. Temu je sicer dodal, da ne pozna natančno razlogov, zakaj se je Evropska komisija odločila za umik postopka sankcioniranja. Za prijazno interpretacijo evropskih pravil.

Delitev med zahodom in vzhodom je migracijska, morda tudi vrednotna. Vsi se bolj ali manj strinjajo, da je treba nezakonite migracije v Evropo preprečiti, rešitev vidijo predvsem v sodelovanju s tretjimi državami, denimo s Turčijo, in v zaprtju zunanjih meja EU-ja. Razkoraki pa so izjemno veliki. Evropska shema o razporejanju beguncem med članicami EU-ja nikakor ne zaživi. V dveh letih naj bi države premestile 160.000 ljudi, trenutna statistika, po letu dni od sprejetja sheme, pa kaže na premestitev manj kot 5.000 ljudi. Nič čudnega, da je bil v petek italijanski premier Matteo Renzi nezadovoljen z izkupičkom zasedanja. Države članice so tako rekoč posvojile višegrajsko oziroma srednjeevropsko logiko glede migracijskih vprašanj, se osredotočile na balkansko pot in predvsem na primer urejanja migracij z zapiranjem poti, s postavljanjem ograj.

V drugem septembrskem tednu so pri UNHCR-ju našteli 3.152 prihodov prebežnikov v Italijo in 879 prihodov v Grčijo.

Trenutna logika evropskih voditeljev sledi konsolidacijskim prijemom. Najprej se želijo prepričati, da so vsi, torej vseh 27 članic, za enotno stvar. Tako so v načrt, ki so ga za prihodnje mesece sprejeli v Bratislavi, zapisali, da so odločeni vztrajati v skupni uniji. Del razprave o prihodnosti nedvomno je vezan na gospodarsko uspešnost, a EU27 se obrača predvsem po vetru trenutnih javnomnenjskih raziskav, ki prav varnostna vprašanja postavljajo na najvišje mesto med skrbmi evropskih državljanov. Več držav namreč vztraja pri uvajanju (ali ohranjanju) reda in stabilnosti, kar bi potem prineslo podlago za nadaljnje ukrepe v korist državljanov.

Veliko je govora o sporočilih, ki so jih dajali voditelji EU27. Ta so bila znova tudi s skupno novinarsko konferenco francoskega predsednika in nemške kanclerke po koncu zasedanja izrazito vezana na izkazovanje enotnosti. A treba si je pač preprosto priznati, da je že to, da je 27 držav enotnih o tem, da bodo nadaljevale skupaj, sporočilo, ki je nujno za vse nadaljnje korake. Je pa seveda izrazito majhen korak in daje jasno vedeti, da se z odhodom britanskih predstavnikov iz pogajalskih procesov EU-ja ne spreminja veliko. Morda bo zdaj ustvarjanje programskih, regionalnih koalicij (Višegrajci, Francija-Nemčija ...) še toliko bolj relevantno za doseganje lastnih interesov ali za preprečevanje doseganja interesov drugih držav. Unija, kot je razumeti, stopa tudi na pot nekakšne referenčne komunikacijske strategije, kjer vas bodo opomnili, kaj vse je EU, kaj vse predstavlja, kaj prinaša. Prost pretok ljudi in umik meja bo v ospredju. Na neki način dajejo voditelji vedeti, da so tako rekoč vse odločitve že ali sprejete ali ležijo spisane na papirjih s sklepi katerega izmed prejšnjih sestankov. In da čakajo na uresničitev. Svet sicer ni tako preprost, a EU skuša izstopiti iz vlaka, ki ga vozi iz ene v drugo krizo.

Zaprti v gradu, daleč od oči javnosti so se lotili kreiranja novega, priljudnejšega obraza Evropske unije. Pogled z gradu je bistveno drugačen, kot je videti grad od spodaj.