fanta, ki se odtuji od družine in klavrno konča.

V zadnjih dneh je zaradi dogajanja okrog nogometne reprezentance in Kevina Kampla na družbenih omrežjih večkrat zakrožil naslov tega romana, ki je svojo podobo dobil tudi v odličnem filmu. Odtujevanje v fiktivni zgodbi ima seveda popolnoma drugačne temelje, a ponuja vsaj en element, o katerem bi (se) morali (po)govoriti v zvezi z nogometno izbrano vrsto. To je seveda komunikacija.

Človek je družabno bitje, giblje se v več različnih družbenih okoljih in prav v nobenem odnosu ne more biti vedno optimalen. Vedno pride do položaja, ko vsaj enkrat škripne pri komunikaciji. V zasebnih krogih si družbo lahko izbiramo sami, a tega privilegija (običajno) nimamo v delovnem okolju. Ta je (običajno) strukturirano hierarhično, kar takoj prinese odnose na različnih ravneh. Šef – delavec. Ko okolje specificiramo v športnega, se zdi, da število spremenljivk le še narašča, kar dodatno poudarja pomembnost komunikacije.

Ni skrivnost, da ima v tej prvini nemalo težav selektor slovenske nogometne reprezentance Srečko Katanec. Vsi se dobro spominjamo dogodkov iz časa zlate generacije, ki se je na prelomu stoletja uvrstila na prvi večji tekmovanji, končala pa z njegovim sporom z nespornim liderjem Zlatkom Zahovičem.

Zgodba se več kot desetletje pozneje ponavlja, a (vsaj sam) v središče ne postavljam kratkega stika s Kamplom, ampak selektorjev odnos s sedmo silo. Že na svoji prvi novinarski konferenci na začetku drugega mandata je "medije prosil za korektno in profesionalno sodelovanje". Pred skoraj štirimi leti sem kot ključni besedi v tej povedi razumel korektno in profesionalno, a očitno je osrednja beseda sodelovanje. Ta beseda se brez predpone so- sliši povsem drugače, predvsem bolj objektivno in dovoljuje kritične komentarje. Ti pa so Katanca prevečkrat zbodli. Njegova užaljenost je v nekaterih primerih seveda popolnoma upravičena. Nekateri novinarji so šli prepogosto predaleč, namesto da bi se osredinili na nogomet, so odšli na osebno raven. In z enako mero so sledili na Nogometni zvezi Slovenije z nekaterimi čudnimi reakcijami in omejitvami do točno določenih novinarjev.

Selektor pa je spet in spet prilival olje na vedno večji ogenj nezadovoljstva. V prvi vrsti je šlo za njegov odnos do lastnih igralcev in njihovo vrednotenje s konkurenco. Prepogosto je - vsaj v pogovoru z novinarji - nehote podcenjeval njihove sposobnosti in domet. A pogled na njegov kader razkriva, da igrajo v pomembnih evropskih ligah, predvsem pa imajo zajetno minutažo, kar je skoraj zrcalna slika potencialnega bazena igralcev iz časa prve generacije.

Od takrat je minilo precej časa, ki je prinesel ogromno sprememb. Vse več mladih gre ekspresno v tujino (drugače kot pri prvi generaciji in popolnoma neprimerljivo s časi, ko je Katanec še sam igral). Ta za mladeniče prinaša tako svoje radosti kot pasti. Ko razlikam v financah dodamo še razvoj tehnologije in prisotnost družbenih omrežij, je jasno, da se generaciji precej razlikujeta. S tem pa potrebujeta tudi drugačne (motivacijske) prijeme. Zdi se, da se Katanec tega dolgo ni zavedal.

Zadnji tekmi s Slovaško in Anglijo sta prinesli novo sliko, odprli novo poglavje tako pri Katancu (pred tekmama ni niti enkrat govoril o omejitvah svojih varovancev, čeprav sta bila tekmeca vsaj na papirju močnejša) kot pri igralcih. Še bolj kot točkovni uspeh je navdušil pristop. Zlajnana fraza "pustili smo srce na igrišču" se je materializirala v zlomljenem prstu Bojana Jokića, poškodovani mišici Boštjana Cesarja, krvavi rani Benjamina Verbiča in šprintanju do zadnjega diha. Da ne govorim o tem, da je bila igra dejansko na ravni, ki je slovenska reprezentanca ni prikazala od časov Matjaža Keka.

In to je tisto, kar dela razliko. Morda sem pretiran idealist, a prepričan sem, da so vzrok za to odprte karte in komunikacija. V dobro kemije in slačilnice se morajo nogometaši tudi zato pogovarjati o Kevinu.