Državljani in analitiki so se ob teh besedah le prizanesljivo nasmehnili. Nekateri so bili v komentarjih premierjeve izjave cinični, številni celo sarkastični. Ker - kot je znano - je Cerarjeva vlada izrazito neuspešna. Tako pravijo ankete, tako trdi opozicija in takšno je na splošno mnenje med ljudstvom. Vendar če sledimo uporniški naturi naše skromne oddaje, predpostavimo, da ugleden pravnik in profesor vlade ne laže. Bilo bi skrajno nenavadno, če bi … In v analitične namene še naprej predpostavimo, da je njegova vlada resnično uspešna.

Preden nas zasujete z oportunisti, vladnimi trobili, najetimi pisuni in podobnim, poskušajmo najti primerno metodologijo, s katero bi merili uspešnost vlade.

Z vladnega stališča je vlada uspešna takrat, ko vlada. Vlada pa lahko vlada le, ko je na oblasti. Biti z vlado na oblasti je tako uspeh sam po sebi in v tej kategoriji imamo na srečo na voljo empirične podatke, ki natančno povedo, kako in zakaj. Zaradi preglednosti analize upoštevajmo le zadnje desetletje ...

Deveto slovensko vlado je vodil Borut Pahor. Na oblasti je bila 1.190 dni in je po dolžini vladanja zadnja uspešnejša od današnje vlade Mira Cerarja. Sledili sta vladi Janeza Janše, ki je vladala 404 dneve, in vlada Alenke Bratušek, ki je vladala 547 dni. Na današnji dan vlada Mira Cerarja vlada natančno 1.013 dni in 22. decembra letos bo prehitela deveto vlado Boruta Pahorja ter tako postala najuspešnejša vlada tega desetletja. Aritmetika datumov nam tako kaže, da je vlada Mira Cerarja, vsaj kar zadeva vladanje, nadpovprečno uspešna. Kot pripomba: nekoliko komično je dejstvo, da ji neuspešnost očitajo tisti, ki so bili za polovico dni manj uspešni.

A seveda vemo, da dnevi na oblasti ne morejo biti merilo uspešnosti vlade. Gre za stroga statistična merila, ki merijo predvsem gospodarske parametre. BDP, potrošnjo, izvoz in uvoz. Take stvari. A glej ga zlomka. Tudi po teh podatkih, ki so jih preverile ali celo dostavile neodvisne tuje institucije, je vlada uspešna. Kot trdijo kritiki, vlada sicer nima nič z gospodarsko uspešnostjo, a dejstvo ostaja, da so gospodarski kazalniki najspodbudnejši v zadnjem desetletju.

Vlada torej dolgo vlada in gospodarski kazalniki so dobri. Na tem mestu analize zavijemo z asfalta objektivnega na makadam subjektivnega.

"Vlada nima nič za pokazati," je glavni argument, ki dela vlado neuspešno. S kazanjem je težava, ker včasih je bolje kazati nič; tako še vedno obstaja možnost, da veliko ostane skrito, za razliko od nenehnega kazanja malega. Kar zadeva nas, se je kazanje končalo z Ultimatom v osemdesetih z nekoliko parafraziranim legendarnim verzom;
"Pokaži nam, Miro,
kako naj se živi,
pokaži nam, Miro,
kako se žensko dobi!"

Prav tako popularna teza o neuspešnosti Cerarjeve vlade je teza, da ji ni uspelo izpeljati nobenih strukturnih reform. Kar je kvadratura kroga. Ker če bi vladi uspelo izpeljati kakršno koli, sploh pa strukturno reformo, bi to občutek njene neuspešnosti le še poglobilo. Slovenci smo narod, ki nenehno zahteva reforme, da se lahko proti njim borimo.
V čem je torej skrivnost neuspeha vlade Mira Cerarja, ki je, kot sledi po krajši analizi, samo v uspeh preoblečen neuspeh?

Temeljni aksiom slovenskih vlad, vsaj če gledamo grafe njihove javne podpore, je v tem, da so neuspešne. Celo vlade, ki so korakale pod zastavo "zgodbe o uspehu", so v ljudsko povest prešle kot izrazito neuspešne. Uspešnost in slovenska vlada v istem stavku še nista živeli.
Ko okoli junijskih prazničnih dni tako merimo napredek zadnjih 26 let samostojnosti, pride do nerodnih neskladij. Kot država in družba smo v glavnem napredovali, čeprav so nas ves čas vodile izrazito neuspešne vlade. Ob tem, da so slovenske vlade kronično neuspešne, so tudi izrazito nepriljubljene. Prav zato pridemo do teze z začetka oddaje, da je dolgo vladanje v Sloveniji že samo po sebi uspeh.

Komu torej, če ne vladam, se lahko zahvalimo za statistično merljiv napredek v zadnjih desetletjih? V skladu s patološkim samoljubjem je seveda pripisan slovenskemu geniju. Pridnosti, marljivosti, ponižnosti ljudstva, ki bi, če ga ne bi ovirala vsakokratna vlada, že kdaj veselo juckalo s švicarskih vršacev!

Žal se le redki razumniki zgražajo nad dejstvom, da smo v javni diskurz pripustili raven in metodologijo, lastni družbenim omrežjem. Morda je podoba res takšna, da sta kritizerstvo in deklarirani negativizem povzeta iz digitalnih ojačevalcev človeškega ega in njegovega vsakdana, a trdimo, da je bila epidemija preprostosti zasajena že davno pred internetom.
Mehanizem, po katerem je mogoče vsako informacijo ne le posplošiti, temveč jo tudi zbanalizirati, je vgrajen v našo vzgojo in ga pijemo z materinim mlekom. Pomanjkanje olike, vzgoje, bontona, empatije in pospešeno padanje kulturne ravni so glavni izzivi, ki so pred narodom.

In pod črto: vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.

Če bi bila uspešnejša pri širjenju "kulture in prosvete", bi njej – ali njenim naslednicam – sčasoma priznali tudi občo uspešnost.