Uvajalna analiza se bo na kratko dotaknila pravkar končanega počitniškega časa. Še pred kratkim je veljalo, da dogodki med počitnicami nimajo enake specifične mase, kot če bi se odvili sredi politično, medijsko in javno visoke sezone.

Če se spominjamo, kako mirno smo na vrhuncu poletja pred leti preživeli, recimo, odstop Katarine Kresal kot ministrice, in hkrati predpostavimo, kakšen vihar bi isto dejanje povzročilo, recimo, nekaj dni po aferi Baričevič.

A letošnje poletje je poletno letargijo popolnoma povozilo in nam tako vzelo še tisto nekaj relativnega miru, potrebnega za obnovo duha in telesa. Najlepše se trditev zrcali v obisku ruskega predsednika Putina. Kako je mogočen, je pokazal s tem, da je ustavil poletje, takoj za tem pa je ustavil še promet. Logistično, organizacijsko in medijsko smo Slovenci spet presegli samega sebe, in če se Marsovci nekoč odločijo pristati na Jožetu Pučniku, slavnosti trenutka ne bomo mogli dodati ničesar, česar že nismo uporabili pri Putinu. Bilo je popolno: lepo vreme, zamuda, evforični mediji, navdušeni podporniki in skrivnostni jedilnik na Brdu. Ob tem pa je bila še zabavna in redko videna zadrega slovenskega političnega vrha. Za predstavnike naše države je že tako ali tako nagrada, da lahko sedijo za mizo z velikimi … Tokrat pa so tako očitno sedeli ne le za mizo, temveč celo na dveh stolih, da je bila mešanica zadrege in navdušenja skoraj moteča. Navdušenje ob komplimentih velesile in nelagodje ob dvignjenih obrveh v Evropi smo odpravili s tezo o pietetnem obisku. Češ, kako je Rus pri nas, da se pokloni žrtvam vršiške tragedije – s čimer ni pravzaprav nič narobe. A takoj zatem smo v vsej tej pieteti kot pobesneli iskali politiko in na koncu dobili pieteto v politiki – ko so našega predsednika Rusi povabili na obisk v Moskvo. Pahor gre v Moskvo z gospodarsko delegacijo in to bo pravi politični obisk, brez sledu pietete. Povedano drugače, pietetni obisk je rodil nepietetno vračilo obiska, kar pomeni, da smo Rusko kapelico in spomin na tam preminule vsaj mičkeno izkoristili za svoje gospodarske in politične interese.

Drug velik dogodek, ki je ustavil normalni ritem poletja, so bile olimpijske igre. Prireditev, ki nas je včasih metala iz postelje, postaja le še eden izmed globalno komercialnih, medijskih in zabavljaških kolosov, a države še zmeraj zmorejo toliko nacionalnega napuha, da olimpijske medalje uvrščajo na redni program večvrednostnih terapij za ljudstvo.

V analizi naših nedvomnih olimpijskih uspehov je natančen analitik ugotovil, da na Slovenskem medalje kujejo družinski projekti. Ne le naše štiri medalje v Riu, tudi recimo Tina Maze in pred dnevi Tim Gajser naj bi govorili v korist tezi, da so na Slovenskem športni uspehi plod družinskih, se pravi starševsko-sorodniških majhnih kolektivov, ki so na eni strani fleksibilni, na drugi pa poceni. Teza vsekakor drži vodo, bi pa na tem mestu opozorili še na en fenomen pri uspehih slovenskega športa. Slovenske medalje so plod province! Lopata, Izola, Hrastnik, Makole in Črna na Koroškem so kraji, ki mogoče niso povsem vasi, vsekakor pa so trgi in mesta samo zaradi naklonjenosti geografov in lokalne politike. Ljubljana pa tudi Maribor kot največji mesti, prestolnica celo s popolno športno infrastrukturo in precejšnjimi vložki v športne kolektive, ne zmoreta v športu skoraj ničesar. Predvsem pa ničesar, kar bi vsaj približno dišalo po olimpijskem odličju. Z nekaj poguma si upamo zapisati, da je slovenska provinca agilnejša, ambicioznejša in predvsem pripravljena več žrtvovati in trdneje delati kot v udobje zazibana prestolnica ali v razkroj potopljeni Maribor; ali pa z gospodarskim blagrom ovenčano Novo mesto. Ali od zaseke omamljena Muska Sobota.

In takoj zatem se postavi logično vprašanje: Če so velika urbana središča tako preklemansko zanič v športu, kaj nam torej jamči, da so uspešna v upravljanju in vodenju? Kajti sodobni slovenski centralizem je naša življenja strpal v tistih nekaj pisarn, kjer sedijo po športni analogiji razvajeni, nedelavni, neambiciozni in v vseh pogledih povprečni izvajalci slovenske sedanjosti skupaj z načrtovalci slovenske prihodnosti.

In kot v zadnjih časih privlačno navijaško geslo, recimo: »Vasilija Žbogarja za predsednika«, dobi zelo resen podton, bi lahko poskusili še z drugim vzklikom: »Izola za prestolnico!« Zagotovo bi to za vse tiste imenitne državnoupravne službe pomenilo konec brezposelnosti v Izoli ali na Črni, da o Lopati ne govorimo. Naša teza pa govori predvsem o tem, da bi jih Izolčani opravljali vestneje in uspešneje kot v Ljubljani. Ker poglejmo športni resnici v oči: urbanost, kar najlepše vidimo v Ljubljani, propagira rekreacijo. Množičnost s telefoni, dezodorantom in majicami, ki odvajajo znojenje. Za zgodbe o garanju in odrekanju, ki jih pripovedujejo naši olimpijski zmagovalci, Ljubljana nima želodca.