Tako bi bila lahko politika skrb za skupno slabo. Analize slovenske poosamosvojitvene politike ugotavljajo, da so bile v tem času storjene hude napake ali celo kriminalna dejanja v gospodarstvu, na področju financ, pravnega reda itd. (V EU in Nato namreč prideš, tudi če ljudje živijo slabo.) Pravim - kriminalna, ker so kupčkanje s firmami, grabljenje denarja zase, brezobzirni egoizmi in uničevanje podjetij vodili v uboštvo tisoče, ne pa da bi se s strukturnimi reformami ter etično zavestjo vsemu temu izognili.

Slišati je, da sta bili naši najmočnejši ekonomski sili ob osamosvojitvi farmacija in prehrana. Prehrambna industrija, od katere je odvisen velik del Slovencev, danes praktično ni več naša. Tujca sicer moramo ljubiti kot samega sebe, a ljudje opažajo, da začenjajo v Mercatorju prevladovati hrvaški proizvodi. Kar bo udarilo pa naših dobaviteljih. In prodaja Žita. Bo kupoval našo pšenico novi lastnik, ker ima svoje dovolj? Ne. Politika bi lahko rešila Žito ali Mercator, kot je rešil Obama General Motors, vendar ni hotela.

Zato je delala v slabo našega ljudstva. Da pa politika vsaj malo pokaže, da ne samo mrcvari, naj sprejme zakon, po katerem država ljudem, ki nimajo za preživetje nič, plača položnice (kot se to dela v Nemčiji) in zakon, ki nujno zagotavlja človeku streho nad glavo. Kajti človeka, ki mu vzameš dom, lahko ubiješ.