z zadnjim evrčkom kupi štrik za lastno pokončanje.

Ko gledamo, kako za osvojitev ali ohranitev politične moči ne velja nobena etična norma in se kljub zlu, ki ga vladar seje, zločincu ne zgodi nič, pa lahko človek, za katerega zadnje resnice sveta ne utemeljujejo le njeni empirični kriteriji, ki jih dopolni smrt, marveč še nekaj, kar to niso, in lahko črpa upanje z vero v nevidno Počelo, ki je manj kot nič in več kot vse, ki je pred svetom, nad njim in po njegovem koncu, ja, tak človek s to vero lahko tudi udari po omenjeni univerzalni ničevosti ter njenem subjektom.

Z zavestjo, da obstajajo še drugačne bitnosti ob materialnih in da je na svetu v temelju nekaj narobe, lahko misel o pravičnosti, misel, da se mora zadostiti dobremu, preseže to, kar živi človeka kot fizično eksistenco in zaradi česar je on zmožen dejanj, s katerimi zaživi v nečem neizmerno višjem.

En vzrok krivic je ekonomska neenakost med ljudmi, ki se vedno bolj poglablja. Enakost in pravičnost pa sta kategoriji duha. In vemo, da je on, to nevidno Počelo, tudi v telesnem. Zato če nekdo trpi zaradi drugih, postane duh pozoren ter sproži mehanizem, ki z odpravo krivice ali razlik spravi stvari v ravnotežje. En od načinov, kako to doseči, bi bil ukrep, da vsak polnoleten državljan apriori prejema denar, ki mu bo zagotavljal osnovno preživetje. In bo božic celo leto.