Nekaj dni pred začetkom športnega dogodka leta v Evropi je Francija bistveno manj v razsulu, kot bi človek pričakoval po več tednih stavk, zapor in protestov proti reformi trga dela. Zanimivo je, kako drugačni so tokratni protesti proti reformi od tistih, ki jih je v zadnjem delu svojega mandata doživljal Nicolas Sarkozy, ko se je lotil sprememb pokojninskega sistema.

Takrat je bilo ... drugače. Tisti shodi so se začeli v dobrem, pozitivnem vzdušju. Na ulicah je bilo več sto tisoč ljudi, na začetku je bilo ozračje optimistično, češ, saj bo popustil. Po nekaj tednih vztrajanja se je vzdušje povsem spremenilo, namesto upanja je nastal gnev, jeza. In čez nekaj mesecev je ob razmeroma blagi reformi pokojninskega sistema Nicolasa Sarkozyja zamenjal Francois Hollande.

A tokrat vzdušja sploh ni. Upanja le malo, jeze nič. Naveličanosti in apatije za izvoz. Protesti ne pritegnejo veliko ljudi. Sindikati resda napihujejo število udeležencev, govorijo o vztrajanju, mobilizaciji, a dejansko se najbolj bojevitemu sindikatu CGT pri protestih pridružuje le malo preostalih sindikalnih central.

Nekaj je bolj ali manj jasno. Francoska vlada ne bo popustila. Vse bolj očitno namreč je, da pravega razloga za to, da bi se umaknila, niti nima. Izgubi težko še kaj. Francoski predsednik se trenutno ponaša z okrog 13-odstotno podporo. Morda beseda podpora v prejšnjem stavku res nima smisla. Lahko pa se zgodi, da se po reformi začne pravi pravcati razcvet zaposlovanja. Možno je, ni pa verjetno. Vedno zdrsimo hitreje navzdol, kot lahko potem znova zrastemo.

Javno mnenje je v minulem tednu močno zanihalo proti protestom in zaporam. Shode v Parizu v minulih tednih, med tednom pa v Nantesu, je denimo zaznamovalo predvsem nasilje in uničevanje. Podpora z vsako uničeno izložbo le pada.

Med tednom sem v Lillu spremljal protest proti reformi trga dela. Nekaj sto ljudi. Glasne petarde. Mimohod do središča mesta. Nekaj petard in hvala lepa. To je to. Nejasno je, kako bo okrog 14. junija, ko se reforme trga dela lotijo v senatu. Ne, brez skrbi, reforma bo sprejeta, vprašanje je le, ali bo komu mar zanjo, ko bo pozornost evropske in svetovne javnosti usmerjena v tistih 51 tekem, o katerih pričajo napisi na čipsu, pivu, avtomobilih in na sploh navijaških rekvizitih.

V teh dneh, ko so tudi v Belgiji stavkali in so se vozniki tovornjakov po polžje premikali po avtocestah, je postalo zelo očitno, kako velika je razlika med tema državama, med Belgijo in Francijo, prav tako med belgijskima Flandrijo in Valonijo. Francoska vlada ne ve, kako bi se lotila protestnikov (ne mislim fizično), kako bi izkoristila dejstvo, da stavke niso najbolj priljubljene pri uporabnikih vlakov, metroja ... Zdaj skuša z nekakšnimi bombončki različnim poklicem zatreti širjenje protestnega vala, čeprav to potem verjetno ni ravno skladno z ukrepi, ki jih sicer pripravlja. Na roko pa gre francoski vladi dejstvo, da je Euro 2016 pred vrati. Z drugimi besedami: samo še reka Sena se umakne, pa smo na konju.

Stavke so. In težko bi rekel, da so priljubljene med ljudmi. Delujejo kot neki relikt preteklosti. Ulica kot taka morda deluje kot neki relikt preteklosti. Danes je vendarle na neki način agora na spletu in je v tem pogledu pritisk na odločevalce bistveno bolj oseben. Tudi prek profilov na družbenih omrežjih. Ne, nikomur ne odrekam pravice do shodov ali protestov. Zgolj razmislek.
Predsednik belgijske vlade Charles Michel je v svoji pisni izjavi dal vedeti, da je pravica do stavke vsekakor spoštovana in upoštevana, a da imajo tisti, ki ne stavkajo, prav tako pravico priti na delo in delati. Izjava ni dolga, njeno ključno sporočilo tistim, ki stavkajo pa je: "Na delo!" Brez skrbi, Charles Michel je z ostrim nastopom sporočil tisto, kar si bržčas mislijo skoraj vsi v Flandriji in kar si morda misli večina tistih, ki ne stavkajo v Valoniji. Malce karikiram, nikakor ne veliko.

Da razlike so in da ima Francija nekaj ... nekaj pač, je verjetno v dobri veri, v želji po ugajanju, v Parizu dejal predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker. Ta je prostodušno priznal, da je Komisija Franciji glede proračunskih pravil pogledala skozi prste "zato, ker je Francija". Predsednik evrske skupine Jeroen Dijsselbloem je nato Junckerja okrcal in posvaril pred popuščanjem nekaterim članicam pri pravilih pakta stabilnosti in rasti. To po njegovem škodi verodostojnosti Komisije. (Izkoriščam priložnost za izpostavitev in poudarek zelo verjetnega paradoksa.) Včeraj so pri Evropski komisiji namreč še zatrdili, da ne delajo razlik med majhnimi in velikimi članicami.