Predsednik Društva slovenskih pisateljev ima, ko gre za poezijo, pravico do zasebnega mnenja, a ne, ko v svojstvu predsednika DSP-ja ob svetovnem dnevu poezije objavi poslanico.

Letošnja zveni kot obsodba. Po večkratnem branju se sicer zdi zapisana na hitro, stilsko nedodelana ter premalo pretehtana – bolj kot temeljit premislek deluje kot nekakšen skupek napaberkovanih vprašanj, teža zapisa pa je posledično v primerjavi z obravnavano temo izrazito prenizka za resno obravnavno, a vendar – in ravno zato: objavil jo je predsednik stanovskega društva, in sicer na svetovni dan poezije.

Iz poslanice gre razbrati zamero do sodobne (zahodne) poezije ter razočaranje nad njo, ker da je pesnice in pesniki po mnenju predsednika DSP-ja ne zmoremo več pisati, kot se zdi njemu edino prav: bolj iskreno in izvirno, manj preračunljivo in pozersko. Skozi vprašanje sicer, a očitno, nam očita kič in preračunljivost, plehkost in lažnivost, da to, kar pišemo, sploh ni (več) poezija. Teh težkih očitkov ne razdela in ne pojasni. Gre (pač zgolj) za mnenje. Mnenja spadajo v domeno amaterizma.

Na koncu poslanice piše, kako postaja naša demokracija poza, "poezija pa v vsej svoji simbolni podobi izraz propadanja". Če se je s prvo tezo še mogoče strinjati, pa je druga skrajno problematična, enako kot eden zaključkov besedila, da naj bi bili naši veliki pesniki pozabljeni. Razlogov za ta žalobni pesimizem ne izvemo – verjetno zato, ker nima realne osnove. Zapisano deluje kapriciozno in je glede na mesto, s katerega prihaja, skrajno skrb vzbujajoče ter realno škodljivo. Je članstvo DSP-ja odreagiralo? Je zahtevalo razlago, argumente za te osupljive predsednikove teze? Kaj je bil sploh cilj tega pisanja? Je pripomoglo k izboljšanju položaja poezije v družbi, čemur je praznik namenjen?

Izvajanje gospoda Merca me je globoko prizadelo – kot pesnico in kot človeka. Najgloblje verjamem, da je poezija v našem norem svetu eden zadnjih branikov smisla. Poezija je maternica metafor, slednje pa mojstrijo abstraktno mišljenje, ki izničuje puhoglavo blejanje večine spletnih komentarjev. Brez nje je življenje sivo, pusto, jezik pa opotekav in enodimenzionalen. Poezija poseduje nesluteno vitalno moč in vzgaja za življenje, uči ljubiti, misliti, oproščati, sočustvovati, uči empatije, dedukcije, pozornosti do detajla. To niso prazne floskule; govorim iz prakse in lahko dokažem.

Marsikomu je priskutna, ker je niti ne poskuša brati, češ da je ne razume, a to ni krivda poezije, marveč pričakovanj, ki jih vanjo polaga šolski sistem. Poezijo lahko bere vsak. Le knjigo je treba odpreti.

Sodobna slovenska poezija ima sicer izjemen problem s krčenjem prostorov za objave, sama pa je v dobri kondiciji, razvejana je in izrazito raznolika. Je pa res, da že nekaj let v njej prednjačimo ženske. Je mar to zmotilo predsednika DSP-ja, ki še vedno ni uspelo v svoje poimenovanje vključiti vsaj pisateljic, če že pesnic (in pesnikov) ne zmore?