Kmalu bodo počitnice začeli študentje, saj se izpitni roki do jeseni končujejo. Kaj pa preostali? Ste si že naredili načrt za letošnji počitek?

"Pojdite sami zase v samoten kraj in se nekoliko odpočijte," nam priporoča modrost Svetega pisma (Mt 6, 31).

Na samoten kraj, kjer sta mir in tišina doma. Ali ni to čas, ko se lahko ukvarjamo s tistim, kar nas resnično veseli in nam prinaša notranjo moč? Ali ni to čas, ko se srečamo z ljudmi, ki so nam globoko v srcu in s katerimi bi si vedno želeli biti zelo zelo blizu?
Pa vendarle si številni med nami tako težko vzamemo prosti čas. Zakaj se ne počutimo dobro v dnevu, ko ne bomo odprli nobene elektronske pošte, uporabljali prenosnega telefona, hiteli z ene obveznosti na drugo v zamudi tiktakanja ure? Res, da smo si ljudje različni, koliko ur nekdo dela in koliko ur potrebuje za počitek. Vsi pa dobro vemo, da počitek vpliva na naše razpoloženje, zdravje in ne nazadnje tudi na obveznosti.

Večina izmed nas je bolj nagnjena, da radi delamo prek meja in se ustavimo, ko zbolimo. Če gre deloholičnost predaleč, smo iz dneva v dan fizično in čustveno vedno bolj izčrpani in tudi zanimanje za delo nam zelo pade. Ko kljub veliki količini dela, ki ga opravimo, ne opazimo več storilnosti, je to rdeča luč na semaforju, da se ustavimo. Delo in počitek sta med seboj povezana. Če bi želeli biti skozi leto v ravnotežju svojih psihofizičnih moči, bi se morali vsaj en dan odpočiti.

Pretirano delo je beg, beg pred občutki tesnobe, krivde, sramu, če zadolžitve ne bomo opravili brezhibno. Težko si priznamo, da smo izčrpani zaradi iskanja priznanj, za katere se trudimo prek vseh svojih meja. Vse te občutke, pa tudi utrujenost, pravi znani benediktinski menih, moramo vzeti zares, priti z njimi v stik. Tako, kot imamo spoštovanje do dela, bi morali imeti spoštovanje do svojih zmogljivosti. Počitnice tudi niso čas, ko postorimo vse obveznosti, ki jih skozi leto nismo uspeli opraviti.

Marsikdo izmed nas nima sredstev, da bo poletel na daljne otoke ali se odpravil na zahod Evrope. Pa saj ni treba. Počitnice niso to. Morda imamo prijatelje, ki živijo na kmetiji, v hribih, ali ob morju. Lahko jih obiščemo. Lahko se odpravimo le na potep v bližnji gozd in skupaj z otroki raziskujemo neznani svet. Pomembno je oditi.

Počitnice so čas, ko se umaknemo v samoto in se nahranimo z duhovno hrano, ki nas notranje okrepi in utrdi. Tudi duša mora iti pod palmo. Tam jo vsaj jaz okrepčam z meditacijo, s svetopisemskimi besedili. V stisku z naravo odkrivam sledove Boga, Stvarnika. V svoji notranjosti pa se soočim s stvarmi, ki me napolnjujejo. Če želimo spoznati, katere želje, hrepenenja, pričakovanja, strahovi se skrivajo v nas, potem moramo nujno iti na samoten kraj. Ko se soočimo z vsem, kar je prišlo v tišini na površje, prepoznamo v tem sebe in svojega Boga.

Poletni čas je tudi čas za obiske prijateljev, ki smo jih zanemarili zaradi vsakdanjih obveznosti. Prav tako bolni in ostareli, ki ne morejo več zapustiti svojih domov, postelje, čakajo, da bi v teh tednih srečali naš obraz in naš nasmeh. Počitnice so čas solidarnosti, prek katere sebe oblikujemo. Številni starejši danes nimajo več sredstev za soliden topel obrok na dan. Mogoče ga lahko v teh dneh delimo s takim sosedom.

Si bomo v teh poletnih dneh privoščili kopel počitka, za razvedrilo, na način, kakor nam najbolj ustreza, da si naberemo novih moči za jesen, je odvisno resnično od nas samih. Zagotovo pa bomo spočiti lažje pristopili k reševanju težav in imeli navdihe za novo ustvarjanje.